RECENZIJE
Če so si Hellsword konec leta 2014 zadali cilj, da želijo vsaj deloma zveneti drugače, jim je to zagotovo uspelo. Sicer ne drugače kot drugi bandi, temveč le drugače kot na demo posnetku z naslovom Blasphemy Unchained. Prve sekunde Rip Thru the Night in kasnejše ponovitve taistega riffa namreč zvenijo izredno podobno slavnemu uvodu Slayerjevega Angela Smrti. Z nastopom vokala se nato stvari kar hitro obrnejo in začnejo ponovno zveneti kot tisti tipičen venomski old school speed/black metal stil, ki je in še zmeraj navdušuje številne in s katerim so Ljubljančani pričeli orati lastno glasbeno ledino.
Z drugo pesmijo, Graves of the Damned, band doda še nekaj več thrasherskega vzdušja, medtem ko komad že začne nakazovati ritem, ki povsem neposredno in brez šminke udari s Curse of the Seed. Slednji komad je prežet z d-beat rock'n'rollom in dejansko temelji bolj ali manj na enem samem riffu, saj je celotna struktura komada zgrajena na njem in okoli njega. V tem slogu deluje tudi celoten EP, saj se band, ki stavi na strukturo riff-riff-ponovitev-riff-riff-ponovitev, s tega vidika namreč ni kaj dosti spremenil. Za razbijanje monotone strukture trojica pri daljših komadih doda še kakšno malo izrazitejšo solažo, a to je potem bolj ali manj to.
Skorajda natanko sedemnajst minut razumljivo mine zelo hitro, zato med odločanjem o ponovnem poslušanju ostane odprto le še vprašanje o favoritu, ki sem ga osebno našel v d-beat rušilcu Curse of the Seed.