Impaled Nazarene se ponovno po nekoliko daljšem studijskem premoru oglašajo z novim ploščkom. A preden je sredi aprila letos izšel najnovejši celovečerec, je band decembra lani skrajšal čakanje z EP-jem Die in Holland. Ta vsebuje dve skladbi – eno avtorsko, istoimensko Die in Holland, ter priredbo Let's Start a War punk/crossover razgrajačev The Exploited. Čemu/komu je ta izdaja namenjena, ne bi vedel, razen morda največjim fanom in zbirateljem bandove diskografije. EP namreč časovno ne dosega niti štirih minut. Glasbeno pa smo priča povsem drugačni pesmi, saj vsebuje Die in Holland dve zelo nalezljivi in poslušljivi različici finskega punkish black metala, po katerem je band poznan. Poleg direktnega glasbenega udarca na nos, brez vsakršnega ovinkarjenja, za pravo mero odobravanja dodatno poskrbi bolj surova produkcija. Kitare so nekoliko zadušene, več prostora je namenjenega bas kitari, v celoti pa zvok koketira z bandovo diskografijo iz devetdesetih prejšnjega stoletja.
Spet tretja pesem pa je album Vigorous and Liberating Death, s katerim se band povsem vrne v svojo sedanjost in ponudi zvok, kakršnega smo od njih vajeni najmanj od Absence of War Does Not Mean Peace dalje. In tukaj se pri meni zmeraj zatakne, ko je zadnja leta govora o teh Fincih. Glede na značilen agresiven, direkten in hiter pristop bi si želel, da četverica nekaj tega odraža tudi skozi svoj zvok. Po mojem bi zadoščal samo malo bolj umazan zvok, pa bi celoten album izžareval dosti več ostrine. Sicer je bilo pred leti tej temi namenjenih dosti več besed, toda sčasoma smo se očitno tudi v black metalu privadili na sterilen zvok, ki zagotovo marsikateremu bandu povsem ustreza, a pri Impaled Nazarene mi nekako ne paše.
Glasbeno pa se band prav tako ni podal na ekskurzijo odkrivanja novih, drugačnih ali eksperimentalnih melodij in riffov. Vigorous and Liberating Death je prepojen z že znanim, slišanim in tipičnim za Impaled Nazarene. Pravi navdušenci tovrstnega black metala ali dolgoletni spremljevalci zasedbe nikakor ne bodo razočarani ali nepotešeni, ko se bo po kratkih štiriintridesetih minutah v CD-predvajalniku odvrtelo trinajst punk/black komadov. Izpostaviti se splača Pathological Hunger for Violence in Apocalypse Principle (pazi kitarsko solažo ob koncu!) zaradi vmesnega zborovskega petja/brundanja. Riskiarvio je ritmično zanimivo razgiban, Kuoleman varjot pa je glavni rušilni komad na albumu, čeprav ni niti enega, kjer bi bil tempo zares kaj drugega kot hitro hiter. Kot pove že naslov sam, je Drink Consultation oda skupinskemu popivanju, medtem ko Impaled Nazarene album zaključijo s presenečenjem, za njihove razmere epsko dolgim Hostis Humani Generis, katerega basovske linije me vedno znova navdušujejo. Nič manj zabaven pa seveda ni tudi skupinsko zapeti refren »Fuck off and die!«.