Do you remember?
How we watched the moon
Counted all the shimmering stars
Inhaled the night

Nekaj dni pred jesenskim enakonočjem smo iz tabora finskih melanholično melodičnih death metalcev Insomnium dobili novo zgodbo, dobrih 20 minut dolg EP, Argent Moon. Na moje izredno veselje je zgodba res depresivna, melanholična, atmosferična in prikaže tisti najboljši del zasedbe. Fantje z Argent Moon nekako nadaljujejo sliko dolgometražca Heart Like A Grave, le da so tokrat iztočili še solzo več. Morda je otožnost posledica koronske krize, morda komadi ne opisujejo izgube, smrti, soočanja z njo … No, vsaj ne osebe, ampak izgubo nje, kulture. Celoten izdelek je tako balada, močna in strukturirana, ki na koncu morda daje kanček upanja. Ali pa sprijaznjenje z resnico? Jani Liimatainen, ki je sedaj v zasedbi že dve leti, v skladbe ne doda zgolj svojega odličnega kitarskega soliranja in glasbe, ampak tudi clean vokal, ki se (vsaj na ploščku) odlično zlije z globokimi grlenimi pripovedkami Nilla Sevänena.

I keep losing track of time
My sense of self, where I belong
I keep falling deeper into the hole
Disconnected, all alone

Argent Moon otvori The Conjurer. Najpočasnejši od počasnih, najbolj melanholičen. Komad opeva preteklost, čase in dogodke, ki so bili obljube, ki so bile izrečene. Ob vsem tem pa da jasno vedeti, da zaradi izgube ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Gre za izjemno progresivno počasi naraščajoče trpljenje, ki ga spremljajo počasni kitarski riffi in »angelske« klaviature, ki dajejo občutek popolne »gothic« balade. Vokal je skoraj nekako v ozadju in kot smo že lahko vajeni od Nilla, občasno tudi precej nerazločen. Jani tokrat postreže s svojo kar klasično solažo, ki bo morda bolj redne poslušalce starejših izdaj Sonate Arctice (kjer je Jani igral precej let), spomnila prav na to simfonično zasedbo. Po jezi in zanikanju pride čas za zatiskanje oči. The Reticent se veliko bolj posveti Janijevemu vokalu in je v tistem delu bolj v »shoegaze« stilu. Celotno zasanjanost ob plahih kitarah in pravljičnih klaviaturah prekine Nille z vrhuncem v refrenu, ko kot zver prekine celotno prazno zanikanje. Na tej točki je treba posebej omeniti odlični Janijev vokal, za katerega upam, da je vsaj približno tako dober tudi v živo. Ob mojem zadnjem koncertu zasedbe ta namreč žal ni dosegel mojih pričakovanj. Namesto kitarske solaže imamo tokrat klaviatursko, ki nas, kot že omenjeno, popelje v »shoegaze« vode.

Manifold is the misery now
And the joys turned to woe
Alone in this time-eaten tower
I wait for the dawn

Čas je za depresijo, čas je za The Antagonist. Čas je za verjetno enega boljših komadov, če ne celo najboljšega na EP-ju. Sama vokalna razgibanost od začetnega govora do clean refrena, ki so ga mnogi primerjali z novejšo Katatonio, in ponovne manifestacije v growl. Čeprav za mnoge zaradi melanholije pesem instrumentalno ne bo ponudila dovolj, so tokrat vokali opravili velikanski delež. Kombinacije cleana in growla, ki se jim posledično prilagaja tudi instrumentalni del, je enostavno vrhunska. Mogočne klaviature, ki skoraj spomnijo na nek folk metal »chant«, in na drugi strani atmosferično akustična skandinavska melodičnost. Če vas bo strah, da je vse skupaj preveč nasičeno, brez skrbi. Res se veliko dogaja, morda celo več kot v zaključku, a morda je ravno to to – dober napovednik odličnega zaključka.

Song of the sirens, brings me no joy
Caress of a maiden, leaves me hollow
And the night slowly turns
Towards the daybreak

The Wanderer. Čas, da se sprijaznimo z izgubo in da se zavemo, da naše življenje nikoli več ne bo enako. Zaključek tega polvečerca je zagotovo pozitiven, bolj razgiban in ne več toliko melanholičen. Ja, Insomnium nit ostaja, a z malenkost večjo nasičenostjo, hitrejšimi riffi in progresijo, ki je drugačna od preostalih; Insomnium nam dajejo upanje. In zakaj je ta album več kot odličen, celo eden mojih ljubših tega leta? Ker so komadi kot eno, so povezani in govorijo zgodbo. Zgodbo človeštva, zgodbo ene osebe, zgodbo vseh nas. Po drugi strani pa tudi vsak komad pove nekaj čisto posebnega. A menim, da je glavna misel, ki se je moramo na koncu vsi zavedati, ta: kakor koli nas življenje tepe in ne glede na to, koliko trpimo, smo ljudje močni. Tako močni in odporni, da se lahko z voljo in trudom ponovno postavimo na noge in prebrodimo tudi tisto najhujše.