Pisanje recenzije dvominutnega albuma je do neke mere skoraj izziv, saj je že sam zagon programa za pisanje skoraj daljši od celotnega ploščka. Seveda gre lahko od grind/noise bandov, kot so Iritator, pričakovati skoraj komično kratke komade in posledično tudi izdaje.

Iritator so mariborska postava, nastala leta 2015, od tedaj pa je bila zelo aktivna tako na ravni nastopanja kot tudi kar se tiče studijskega produciranja.

Trojica se pogosto posveča družbeni kritiki in črnemu humorju, ki stopa pogosto kar v svet nesmiselnega humorja. Slednje je bolj kot iz besedil in petega vokala mogoče razbrati iz naslovov komadov – v tem primeru Ti si pravi đek, Đekson, Plehfrajer ter nazadnje Čuj, mona.

Dve minuti zmede in nasilja, z najbolj surovimi možnimi zvočnostmi, ki so tudi posledica snemanja plošče direktno v placu za vaje in dajo dodaten občutek pristnosti, kot bi trojica razgrajala direktno v dnevni sobi. Zavoha se celo znoj, staro pivo na tepihih in fosilizirani katran dolgih let cigaretnega dima. Neverjetno, kako lahko glasba vzbudi tudi druge čute, čeprav v tako kratkem času.

Skratka, za branje recenzije EP-ja teh mariborskih pravih đekov si bo bralec lahko tega prevrtel morda celo parkrat ter slušno in vizualno zaužil zgoščeno gmoto gnusa.