Po petletnem molku so power metalci Kamelot izdali naslednika albuma The Shadow Theory. To je tudi najdaljši premor med albumi v zgodovini banda, pričakovanja so bila torej kar velika. Nobenega dvoma ni, da bo album všeč vsem, ki redno spremljajo to zanimivo in originalno skupino, morebitni novi poslušalci pa bodo potrebovali nekaj več truda, da dojamejo pristnost zasedbe. Gre namreč za manj običajen power metal band, ki se poslužuje simfoničnih in progresivnih dodatkov. Pesmi so v splošnem obarvane s spremenljivimi ritmi in za power metal neobičajnimi kitarskimi riffi. Večkrat lahko srečamo zanimive prehode iz ene dinamike v drugo, ki so opremljeni z dodatki klavirja ali orkestralnimi potezami. Tudi na The Awakening ni nič drugače, nobene posebne revolucije niti evolucije, pač pa dokaj običajna plošča za Kamelot. Kakovost Kamelotov je torej dostavljena, vendar rahlo pod pričakovanji, glede na dolžino premora. Vsekakor je pa zanimivo dejstvo, da so na albumu prisotni tudi komadi, ki jih lahko brez dvoma uvrstimo med najboljše v karieri Kamelotov.

Gotovo gre izpostaviti komada Opus Of The Night (Ghost Requiem) in Midsummer’s Eve, saj v obeh kot gostja nastopa svetovno znana kitajsko-ameriška violinistka Tina Guo, katere doprinos h komadoma je očiten. Opus Of The Night (Ghost Requiem) je tudi eden izmed najboljših komadov na plošči, ki se povzpne kar med najboljše komade celotne diskografije. Pesem je izredno energična in vsebuje vse tiste poteze, zaradi katerih Kamelot izstopajo na power metal sceni. Izstopajoče kitarske spremljave in solaže, obilica simfoničnih dodatkov, hitra in spremenljiva ritmična dinamika dajejo mehkejšim in ne pretirano visokim vokalom izredno podlago. Na njej lahko vokalist Tommy Kaverik pričara dokaj neobičajne melodije, ki se nekako zelo dobro prilegajo instrumentalni podlagi. Ta je po svoje dokaj zahtevna in zakodirana, kar ni tipično v žanru power metala in kaže na izredno originalnost banda. Podobne sorte je tudi komad The Great Divide, stilsko popolnoma v slogu Kamelot, ki se nahaja v začetnem delu albuma, takoj po uvodu Overture (Intro). Drugi komad s Tino Guo,  Midsummer’s Eve, je umirjena akustična pesem s prijetno melodijo, ki ves čas daje poudarek vokalom. Med komadom najdemo tudi prijetno in pomirjujočo violinsko solažo, ki poslušalca popolnoma očara. Žal se očarljivost v zadnjem delu albuma nekoliko izgubi. Komad The Looking Glass še dostavi nekaj progresivnih potez, ki bi v živo gotovo prijale ušesom, ki iščejo kompleksnost v pesmih, vendar se že nagiba k temu, kar bi lahko imenovali »mainstream« simfonični metal. Potem pa hud udarec s komadom New Babylon, ki z izjemo udarnega ritma ne dostavi absolutno ničesar in nevarno spominja na komad Unchain Utopia, komad ravno take »mainstream« narave znanega simfoničnega metal banda Epica. Sicer taki komadi navadno kar dobro zvenijo v živo, na albumih pa dajejo bolj občutek potrebe po polnjenju prostora. V tem komadu sicer nastopi tudi Melissa Bonny (Ad Infinitum). Podoben občutek dajeta tudi naslednja komada, počasnejša Willow in dokaj zmedena My Pantheon (Forevermore), ki dokaj nepovezano preskakuje v dinamiki, nekje vmes se celo pojavi nekaj naključnega growla. Po vrhunskih Opus Of The Night (Ghost Requiem) in The Great Divide se človek dejansko vpraša, kako to, da je prišlo do potrebe po zapolnitvenih komadih na koncu albuma in kje se je izgubil navdih. Kontrast je enormen in zahteven za interpretacijo, saj gre tu skoraj za diametralno nasprotje.

Celokupno gre za dober in poslušen album, ki brez kakršnega koli dvoma vsebuje veliko dobrih komadov, predvsem pa tudi nekaj takih, ki popolnoma izstopajo. Nekako je škoda, da se album zaključi tako otožno, saj se s tem porazgubi nekaj odlične energije umetnin, kot sta The Great Divide in Opus Of The Night (Ghost Requiem). Ne glede na to so Kamelot gotovo vrhunsko doživetje v živo, saj to niso ravno koncerti za privržence strastnega headbanganja. Enostavno povedano gre za izjemno in kompleksno glasbo, ki jo igrajo izjemno sposobni glasbeniki, kar je marsikomu že dovolj privlačno, da ponudi Kamelotom šanso. Tudi ni nujno, da je to band, namenjen izključno ljubiteljem power metala, koncert se gotovo uživa že s strastjo za dobro glasbo.