Ne vem zakaj, ampak novo leto je pri meni prineslo željo po raziskovanju in poslušanju temačnega in melanholičnega. Trpečega in atmosferičnega. Tako se mi je ponudila priložnost za recenziranje novega albuma avstrijskega post/black metal projekta Karg, ki je sedmi po vrsti in poimenovan Traktat. Zanimivo dejstvo je, da je projekt dejansko one-man band, za katerim stoji en in edini J. J., ki je sicer del dvojca Harakiri For The Sky. Nastal je leta 2006, sicer pa se Karg bolj ali manj ob izidu vsakega albuma »sestavijo« v celotno postavo in odigrajo nekaj koncertov po Evropi.

Zelo ključno je pred dejanskim pisanjem o glasbi omeniti tudi to, da se v tem trenutku prvič seznanjam z obema omenjenima zasedbama, in tisti bolj znani še niti nisem namenila zadosti časa. Je pa vsekakor jasno, da če se HFTS uvršča med postmetal s primesmi hardcora in drugih zvrsti metala, se Karg v celoti posveča post black metalu v atmosferični in melanholični izvedbi. Album Traktat je tako izšel 7. februarja pri AOP Records, v celoti pa sta ga posnela J.J. in bobnar Paul Farber. Zanimivo je, da je bobne za skoraj vsak komad napisal drug bobnar. Poleg dotičnih dveh oseb so na ploščku sodelovali tudi guest vokalisti, besedila vseh komadov – oz. velika večina njih – pa so zapisana in odpeta v avstrijskem dialektu, ki ga govorijo okoli gorovja Tennen.

Če si smem sposoditi uvodno besedilo ob najavi albuma, je Karg jezen, histeričen miks atmosferičnega black metala z velikim deležem postrocka in dodatnimi vplivi grungea, shoegazea in postpunka. Vsi ti vplivi izven black metala so z leti rasli in ob vsakem izidu postali večji. Kar se tiče lirike, so Karg vedno izhajali iz melanholične strani življenja, kot so strta razmerja, izgubljena ljubezen, zlorabe, zlorabe drog, izgube, suicidalnost in depresija. V primerjavi z mnogimi drugimi bandi imajo besedila pri Karg povsem enako mero pozornosti in pomembnosti kot glasba sama.

Album Traktat prinaša skoraj uro in pol raznolike glasbe oz. devet komadov, ki so v povprečju dolgi med osem in deset minut. Ključni pomen pri poslušanju takšne glasbe predstavlja predvsem čas, saj boste po pol ure ugotovili, da so za vami šele trije komadi. Kaj mi je ob prvem poslušanju ostalo v ušesih, je zelo trpeč, pristen blackmetalski vokal, ki je še toliko privlačnejši, saj zaradi dialekta ne razumemo praktično ničesar. Morda je krivo tudi to, da vokal večkrat precej izstopa iz glasbe. Instrumentalno so komadi izjemno razgibani, vseeno pa se vsi držijo neke linije. Ne bom rekla, da je prenasičeno, a vendar se je tu in tam treba zelo, zelo osredotočiti in 100-odstotno posvetiti slišanemu. Vsekakor gre za album, ki vas bo ob temačnih večerih in kozarcu vina oz. vam ljube tekočine za sprostitev popeljal v sfero, polno čustev.