RECENZIJE

28. 3. 2006
Kataklysm - In The Arms Of Devastation
Nuclear Blast/Mordor, 2006

Pravili so, da bo to njihov Master Of Puppets ali pa Raining Blood. No, sicer se ne bi najbolj strinjal, da jim je to tudi uspelo, a vseeno. Kataklysm so po malce drugačnem in prehitrem Serenity In Fire naredili izredno dobro death metal ploščo. Je pa res, da bo po svoje dvignila kar precej prahu. Tole je brez težav 100% Kataklysm material, ampak tu se zatakne. Za nekatere bo morda preveč melodičen, za nekatere pa spet ponovitev prejšnjih štirih plošč. Pošten odgovor: oboji imajo prav. Štirideset minut je resnično najbolj dinamičnih in raznolikih, kar so jih Kataklysm posneli v zadnjih letih. Resda so strukture precej predvidljive, riffi in ostalo zveni precej podobno starejšim, vokalne strukture so skorajda identične ostalim, a v finesah tale plošča prekleto sesuje vse živo.
Prvenstveno je tole kitarska plošča. Jean-Francois Dagenais je po mojem mnenju tokrat naredil najboljši miks med brutalnostjo in melodičnostjo. Energije v kitarah so neopisljive, čeprav občasno ne morete mimo občutka, da ste določene dele že slišali. Ne glede na to ali so to ubijalski riffi a la Crippled And Broken ali pa melodične neo-thrash/death/black a la začetek Let Them Burn ali pa The Road To Devastation, pa tisti akustični in menda najbolj »easy« del, kar so ga Kataklysm naredili na To Reign Again – noro; seveda tudi solaže. Ljubitelji furioznega death metala kot melodičnega metala novodobne švedske ali pa stare maidenovske šole boste tukaj prišli na svoj račun. Kataklysm pa sestavljajo še trije pomembni člani: basist Stephane Barbe, ki pokaže, da bass ni le za podlago, temveč da se z njim da početi kar dobre fore, zvok ubija, čeprav je malo manj zdistorziran. Pomemben pečat je vrnitev bobnarja Maxa Duhamela, ki zna v svoji tipični maniri popestriti vse ritme in poleg hyperblastov še odlično odigra znamenite počasne dele. Definitivno nekaj, kar je manjkalo prejšnji plošči. Maurizio Iacono je tokrat najboljše posnel vokale – kruljenje in kričanje sta tipična, vendar dobro posneta. Seveda so besedila spet izredno osebna, mračna in temu primerno intenzivna. Kot gost se mu na skladbi It Turns To Rust pridruži še pevka skupine Kittie – in verjemite mi, ta ženska se zna dreti. Fuckin' amazing.
Album v svoji intenzivnosti ne izgublja na poslušljivosti in lepoti, edino, kar bi lahko izboljšali so tisti po istem kopitu narejeni introji. Outro je idealen, pred tem pa The Road To Devastation, ki je eden najmočnejših komadov, seveda pa ne boste ostali mirni ob Temptation's Nest, Open Scars, In Words of Desperation... Edino, kar štejem v minus je bonus DVD slabše kvalitete (live show, petinštirideset minut z ogabnim zvokom, ampak zanimivimi fani), pa morda še vedno tisti občutek, da se Kataklysm niso skoraj nič spremenili (če se vam pač ne ljubi poglabljati). Kataklysmic devastation at its best!

SORODNE VSEBINE:
28. 9. 2015Kataklysm - Of Ghosts and Gods / Recenzije
4. 1. 2011Kataklysm - Heaven's Venom / Recenzije
27. 5. 2004Kataklysm - Serenity In Fire / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija