Odkrito povedano sem bil prepričan, da je ta band že zdavnaj pokopan. Leta 2014 je izšel album Til endes, ki me je hitro prepričal in potegnil v svoj krog, nakar je zavladal osemletni molk. Vsaj iz studia se Norvežani niso nič več oglasili. Kot je v njihovi navadi, saj se tja odpravijo le, ko želijo posneti album. In tako je bilo tudi v primeru Svartsyn, sedmega studijskega albuma iz hiše Khold.

Khold so norveška black metal zasedba, ki je že od nekdaj poznana po počasnejših, enostavnih oziroma neposrednih komadih, s katerimi ustvarjajo nekakšen rock'n'roll občutek. Ali jih boste zaradi tega uvrstili med black'n'roll bande ali ne, je prepuščeno presoji posameznika, vsekakor pa takšno predalčkanje nikakor ne bi bilo zgrešeno ali nerazumljivo.

In tako je tudi z albumom Svartsyn, ki me najmočneje spominja na bandove začetke ali bolje rečeno na njegov prvenec Masterpiss of Pain iz leta 2001. Poudarek na počasnejših ritmih band večkrat razbije s hitrejšimi prijemi, ne da bi pri tem »uničil« osnovno načelo ustvarjanja komadov. Hitrost oziroma dvojni pedal je torej dejavnik, ki se na Svartsyn pojavi večkrat. S tem zavedno nasprotujem svoji osnovni trditvi, a zaradi nekaterih hitrejših delov ali komadov ploščku še ne moremo dodeliti titule »hitrega albuma«. Dokaz za to je za Khold epsko dolgi komad Helligdom Av Døde, ki v low tempo območju predstavlja en sam headbanging moment.

Raznolikost komadov med drugim omogoča še potegovanje vzporednic s kolegoma Darkthrone ob koncu tisočletja, ko sta ta izdala albuma Total Death in Ravishing Grimness. Korelacije so najmočnejše pri komadu Manngard, ki je tudi eden izmed najhitrejših na albumu. Zaradi nalezljivosti bi izpostavil še komad I Demonens Bok, medtem ko ostali komadi dobro delujejo na albumu, a od njih le malo ostane v spominu, saj vsi delujejo na »podobno žogo«. Ločevanje komadov znotraj albuma in med albumi torej sploh ni enostavno, kakor ni enostavno izluščiti njegove posebnosti – vsaj meni se je zdelo tako.