Korpiklaani, najbolj znani kot veseli gozdni možje s kozarcem ali čutarico opojne tekočine nekje v bližini, so v začetku februarja izdali 11. studijski album Jylhä. Pionirji folk metala so ena izmed tistih zasedb, ki jo ljubite ali sovražite v dno duše. Vmesne poti ni. No, jaz sem jo očitno našla, ali pač? Sama sem se s skupino srečala leta 2008 ali 2009, nekako okoli izida albuma Karkelo, ki je prinesel tudi zelo znani komad Vodka. Spomnimo se, da so temu sledili še Tequila, Beer, Beer in Jägermeister. V času vseh veseljaško alkoholnih komadov sem sama počasi zaključevala srednješolsko obdobje in vstopala v polni pomen študentovanja v Ljubljani, zato so bili gospodje s severa redna spremljava ne le na festivalih, ampak tudi na ostalih zabavah – ko je seveda prišla njihova ura. A vsakdo enkrat odraste (ali pa ne) in tako sem tudi jaz »zaključila« z recenzijo ploščka iz leta 2015, Noita. Če citiram samo sebe, sem takrat zaključila z: »Morda je že čas, da se band 100-odstotno strezni, saj so jim po mojem štete ure. Vsak se nečesa naveliča in preizkusi nekaj novega in tudi Korpiklaani se bodo ljudje sčasoma naveličali.« Zgodilo se je točno to. Enostavno sem jih označila za »finske pijančke« in njihovo glasbo pričela metati v koš pogube.

No, potem pa je prišlo leto 2020 oz. 2021, leto, ko smo vsakega novega studijskega albuma veseli glede na to, da smo prikrajšani za koncerte. No, vsaj pri meni je tako. Samih single izidov Fincev nekako nisem poslušala, a zelo dobri komentarji ob izidu ploščka, predvsem tisti tipa »odrasli so«, so me prepričali v posluh in zapis nekaj stavkov. In veste, s katero besedno zvezo bi enostavno opisala Jylhä? Sofisticirano odraslo. Nobenih preveliko fruličasto veseljaških polk, nobenih alkoholno tematskih komadov, ampak 13 komadov, odpetih v domačem jeziku, ki so izjemno kvalitetno zastavljeni. Fantje postrežejo tudi z daljšimi komadi, kot je že začetni, šestminutni Verikoira. Ta me z rahlo temačnostjo spomni na Finntroll in že v samem uvodu najavi spremembo v klanu. Sestava skladbe je bolj kompleksna, uporaba instrumentov, tudi harmonike, bolj smiselna in ne prenasičena. V zanimivem razvijanju Jonne pokaže tudi sposobnost high-pitched screama, ki je precej dobrodošel. Tudi samo preigravanje harmonike in violine je bolj primerno za sofisticirano srkanje vina kot pa pijansko norčevanje. Res, nekdo je odrasel.


Niemi je eden izmed singlov, ki so ga fantje predstavili pred izidom in se nekako približa klasičnim komadom, a je vseeno drugačen. Kot že omenjeno, sta harmonika in violina izkoriščeni na povsem drugačen način in imata smisel. Violina večkrat poskrbi za glavno melodijo ali misteriozno ozadje, medtem ko harmonika da globino. Nekako zabaven, morda takšen »plaža« komad, stoji na tretjem mestu pod naslovom Leväluhta. Počasnejši, zibajoči, z več slišanimi rimami in enostavno nekim »party« pridihom. Naslednji, ki ga bom izpostavila, je tudi veliko počasnejši, a z izjemno dobro melodijo – Tuuleton. Že akustični uvod in Jonnejevo petje najavi kakovosten komad, ki bi ga z veseljem prepevala, če bi se le na pamet naučila finsko besedilo. Tukaj dodatno izpostavljam refren s skupinskim petjem. Temu sledi ponovno bolj veseli Sanaton Maa.

Ostalih komadov niti ne bom izpostavljala, saj so se Korpiklaani tokrat držali načela manj je več. Manj nasičenosti komadov, manj nekega brezveznega norenja, šumenja in »feštanja«, a vsekakor več spevnih melodij in refrenov. Korpiklaani so očitno odrasli. Morda jim je pomanjkanje koncertov tokrat celo koristilo, da so se posvetili izdaji res kakovostne glasbe.