Norveški brutalci-slamerji Kraanium so po petih letih od izdaje zadnjega dolgometražnega albuma Slamchosis izdali novo zbirko himn gnusu in nasilju. S Scriptures of Vicenial Defilement se namreč peterka dotika vseh možnih tematik, nad katerimi bi se lahko marsikdo zgražal, vse skupaj pa je zapakirano v ovitek brutalnih palm-mutanih riffov, pri katerih pridobi kitara skoraj bolj ritmično vlogo, rafali bobnov z najtesnejšim snarom na planetu pa solistično. Skupina je trenutno na turneji, 17.12. pa se bo oglasila tudi v ljubljanskem Orto Baru.

Priznam, sam načeloma nisem prevelik oboževalec slamming brutal death metala, ker je pač variiranje precej redko; zvrst sem doživljal kot prijatelja, ki mi je stalno kazal posnetke usmrtitev, ki jih delajo mehiški karteli, prvega pogledaš z gnusom, naslednjih deset morda z zanimanjem, potem imaš pa že preveč. Kraanium pa so kljub vsemu zanimivi, poslušanje albuma pa je »prijetno (zabavno)« doživetje, saj njihove pesmi in albumi vsebujejo tisto minimalno mero kontrastov in sprememb, s katerimi si lahko zagotovijo zanimanje poslušalcev. Seveda je to precej nišna zvrst, ki bi jo lahko primerjali s splatter grozljivkami in kinom šoka, kot lahko razberemo že iz naslovov pesmi (Gurgling on Decomposed Feces, Internally Purified with Scorching Iron, Cunt Pierced with Rusty Nails itd.) na meji med brutalno gnusnim in groteskno smešnim, kar dodatno popestrijo tudi različni intri, ki so posneti pogovori o posiljevanju trupel ipd. Kompozicijsko lahko seveda takoj zasledimo vse najbolj klišejske elemente: zgoraj omenjeni kitarski in bobnarski material seveda začinjajo globok guturalni vokal in pig squeali.

V bistvu je to glasba, s katero lahko šokirate (ali navdušite) nemetalske prijatelje, ampak je učinkovita le v omejenih odmerkih, za konzumacijo v ta pravem razpoloženju. Scriptures of Vicennial Defilement je skratka štiridesetminutna agresija, ki pa do neke mere deluje kot sama sebi namenjena, a vsekakor vredna poslušanja, kot nešteto od b- do z-splatter filmov.