Marduk po 33 letih v petnajsto. Da je bilo treba stopiti na zavoro, je menda začutil tudi band, saj Viktoria nikakor ni dosegla kriterijev kakovosti, ki jih je določil plošček Frontschwein. Pet let po Viktoriji imamo torej nov celovečerec, ki sliši na ime Memento Mori. A ob pogledu na bandovo diskografijo in upoštevajoč svojo uvodno trditev moram vseeno pristaviti, da Švedi niso povsem mirovali, saj so v tem vmesnem obdobju zadnjih dveh albumov dosti potovali ter izvajali dvoranske in festivalske turneje, ki se na diskografiji poznajo v obliki live ploščkov. Torej: band morda ni ničesar začutil, samo časa ni imel, da bi prej izdal album.

In tako smo pristali pri temu. Memento Mori se z desetimi komadi uvršča med zgoraj omenjena: Frontschwein ni daljši samo v tem smislu, temveč tudi po minutaži, enako pa velja za Viktorijo, katere seznam komadov kakor minutaža sta krajša. In kakšno zvezo ima vsa ta statistika z glasbo? V mojih ušesih služi ravno temu, kajti aktualni plošček mi zveni ravno kot mešanica omenjenih dveh. Po eni strani je band na Memento Mori uvrstil nekaj počasnih in groovy komadov, ki ne častijo direktnega uničenja s puško kalibra M16, po drugi strani pa srd Viktorije neusmiljeno in z vso močjo pustoši skozi številne druge komade aktualne izdaje. Rezultat tega je zanimiva mešanica komadov, ki popestri poslušanje in v žanru, v kakršnem so Marduk dejavni že več kot tri desetletja, ves čas skrb za visoko raven zabave oziroma nizko raven dolgočasja. Slednje pa vsekakor ni od muh in tako se človek povsem upravičeno vpraša, kako to bandu še zmeraj uspeva.

No, od filozofije pa še zadnjič h glasbi. Moji osebni vrhunci: Heart of the Funeral, Shovel Beats Sceptre, Year of the Maggot in As We Are. Če smo se v preteklosti okusno ujeli, bodo našteti komadi tudi vam všeč, brez navajanja razlogov, zakaj.