Minila so kar štiri leta, odkar so Mastodon, eden izmed najbolj originalnih sodobnih bandov, izdali nove pesmi. Zato so bila pričakovanja za Hushed and Grim, naslednika od glasbenih kritikov zelo dobro sprejetega Emperor of Sand, postavljena dokaj visoko. Hushed and Grim je dosegel vsa pričakovanja in se umešča med njihove bolj temačne izdaje, o čemer priča že naslovnica monotonih barv, polna sivine, ki je popoln inverz barvno igrivih naslovnic nekaterih starejših izdaj. Mastodon so ... hmh ... recimo temu kar »čuden« band. Zaradi svojega edinstvenega sloga ga kritika težko postavi kot predstavnike kakršne koli zvrsti. Poleg tega se prve izdaje bistveno razlikujejo od novejših. Označuje jih večja uporaba distorzije, grobih vokalov in so neprimerljivo bolj »heavy«. Z albumom Blood Mountain so Mastodon začeli vse bolj uvajati progresivne ritme in poteze, ki so doživele popoln razcvet v Crack the Skye. Čeprav si je metalska scena band že kar prilastila, se po besedah vokalista/basista Troyja Sandersa sami ne počutijo kot izključno metalci, čeprav je metal pomemben element njihovega sloga. Po njegovih besedah jim beseda metal popolnoma ne ustreza, češ da izpusti vse ostale vplive, ki jih člani skupine radi vključujejo v pesmi, med katerimi izstopata predvsem progressive rock in dobra doza psihedelike. K sreči pa se dejstvo, da zasedbi splošna publika rada daje neko prepoznavno etiketo, ne prelije v njen način ustvarjanja, ki temelji le na trenutnem navdihu. Večinoma se ne pogovarjajo o tem, kako naj bi nekaj zvenelo ali kako naj bi bilo sprejeto, temveč se v začetnih fazah prepustijo duši in improvizaciji, kar daje skupini proste roke pri ustvarjanju. Mogoče ji ravno ta način ustvarjanja daje unikaten pečat, ki je iz nje naredil enega izmed najbolj priljubljenih bandov na progresivni sceni.

Hurshed and Grim je še eden izmed »pandemijskih« albumov, vendar mu dodatno temačnost daje že druga tragedija v bandu (med snemanjem albuma The Hunter leta 2010 je brat Brenta Hindsa umrl med lovom, od koder tudi naslov albuma). Album je posvečen pokojnemu managerju skupine Nicku Johnu in se vije okrog dramatičnih tematik že od samega začetka, kot priča pesem Pain with an Anchor, ki jo označujejo disonančni akordi v molovem ključu. Pesem zaključijo težki in z jezo preliti metalski riffi, ki jih spremljajo zelo kompleksni bobni v stilu albumov Leviathan in Crack the Skye, ki v pesem poleg kitarske jeze uvedejo še občutek zmede. Nekoliko izstopa Sickle and Peace, ki prehaja iz nežnih in umirjenih atomosfer v grobe in težke riffe, zaključek pa pridobi še ton epskosti. Malo manj prepričljiva je pesem Teardrinker, vendar zgolj zato, ker v njej izstopa predvsem njihova rockerska duša, metalska pa ne pride posebno do izraza. Po 3:14 se v pesmi pojavi instrumentalni del, ki v začetnem delu precej spominja na kako počasnejšo pesem od Iced Earth, po majhnem premoru pa bobni pretvorijo mehko pesem v agresivnejšo in jo vodijo vse do njenega vrhunca, ki ga predstavlja zelo izstopajoča kitarska solaža. Za pesem Pushing the Tides so Mastodon izdali tudi video. Ta sodi med agresivnejše pesmi progresivnega navdiha na albumu. V določenih delih se precej naveže na starejše albume banda Opeth, kar se zasliši takoj na začetku v prvih disonancah. Peace and Tranquillity pa vsebuje enega izmed najbolj prepletenih in sinkopiranih ritmov v zgodovini Mastodon, vendar po uvodnem delu dostavi to, kar obljublja sam naslov pesmi.

Mastodon je band močnega navdiha in spontanih čustev, kar se da opaziti na vseh sedmih albumih, ki sestavljajo njegovo knjižnico. Kot po navadi je band tudi s Hurshed and Grim odpotoval izven običajnih glasbenih okvirjev. Standard je beseda, ki je skupini popolnoma tuja, iz česar izhaja tudi njen edinstveni stil, za katerega se že dve desetletji išče opisno besedo. Verjetno ta naloga ne bo nikoli uspela, saj igrajo Mastodon enostavno to, kar vsem članom zasedbe paše. Dokaz za to je tudi dejstvo, da so eden redkih bandov, ki v karieri skoraj niso imeli nobene prenove, kar se tiče članov zasedbe. Album Hushed and Grim dokazuje, da Mastodon še vedno dozorevajo in še vedno lahko presenetijo z glasbo, ki presega vse meje ter pospremi poslušalca na čustveno in duhovno potovanje.