Šest let po zadnjem studijskem albumu se švedski kolosi z novim albumom vračajo na sceno z vso močjo. Teh šest let je videlo odhod in povratek kitarista Fredricka Thorendala, ki je med drugim tudi med glavnimi kreativnimi umi skupine. Meshuggah so v 35 letih uspešne kariere z vsako novo izdajo na novo definirali pojem »težke« glasbe: njihovo ustvarjanje bi lahko opisali kot mešanico progresivne in ekstremne glasbe, za kar jim tudi številni poznavalci pripisujejo številne zasluge za razvoj progresivnega death metala in djenta. Zvok skupine je namreč takoj prepoznaven po visoki tehničnosti, uporabi kompleksnih, sestavljenih ritmov in nizko uglašenih 8-strunskih kitar.

Tudi v Immutable, kot nakazuje že sam naslov albuma, lahko slišimo zgoraj omenjene elemente, ni pa to delo zares statično v pogledu glasbenega razvoja skupine. V primerjavi s prejšnjim albumom The Violent Sleep of Reason, s katerim je skupina celo dobila nagrado grammy za pesem Clockworks, lahko zaznamo prehod z bolj »matematičnega« v bolj »muzikalni« pristop, ki se kaže v bolj melodičnih prijemih, rahlo enostavnejših ritmih ipd. Seveda so to Meshuggah, zato ne gre pričakovati nekakšno sproščeno poslušanje, a vsekakor glasbo polno napetosti, od prve do zadnje sekunde. Intenzivnost glasbe je taka, da popolnoma prevzame pozornost poslušalca in je ne spusti, pomemben dejavnik je pri tem neoporečna kakovost izvedbe in produkcije. Vsak del, tako vokalni kot instrumentalni, je odigran s kirurško natančnostjo, vsak najmanjši delec zvoka pa ima lastno mesto v zvočni sliki, ki jo podkrepi še izredno kakovostna produkcija.

Album odpre riff komada Broken Cog v sestavljenem ritmu in nizki kitarski legi, ki se postopoma razvije v atmosferičen del še kako napetega komada, njegova uvodna vloga je tu popolnoma izpolnjena. Sledi zvočna nevihta The Absymal Eye, katerega intenzivni bobni zadajajo udarce v višini trebuha, kot je bilo značilno za starejše pesmi. Povišana uporaba višjih kitarskih leg in solaž doda nekaj variacij v splošni glasbeni potek albuma, solaže in atmosfere kot nekakšni bolj umirjeni deli delujejo kontrastno s težkimi deli, kar dodatno poveča učinek teh. Ob samih instrumentalnih delih pa zadaja dodatne udarce še vokal frontmana Jensa Kidmana, ki je izredno kompleksen na ritmični in barvni ravni, kar izraža vsebine besedil. Ta se namreč tokrat dotikajo človeške kondicije, družbenega komentarja, »avtoreferenciranja« in globljih, skoraj metafizično-filozofskih tem, ki jih ritmično polomljen lajež vokalista strelja v poslušalčev obraz.

S trajanjem, ki presega uro, je ta album najdaljši v karieri švedskega projekta in je zasnovan kot celota, znotraj katere je sicer vsak del lahko samostojen, v sklopu celote pa je vsak del dodatno osmišljen, saj so tudi prehodi med komadi tekoči in skoraj neopazni. Tako lahko tudi tri instrumentalne skladbe beremo kot samostojne ali kakovostne interludije (They Move Below, Black Cathedral) in zaključne dele (Past Tense) večje celote, kar ponovno priča o dejstvu, da dojemajo Meshuggah glasbo in čas na različni ravni v primerjavi s preostankom ljudi. Immutable je konec koncev ponovna potrditev te značilnosti skupine, ki si je v letih izdelala točno definirano zvočnost, bazirano na teži in kompleksnosti, in ji ostala zvesta na vsakem albumu, brez da bi kdaj koli zapadla v banalnost ali prekomerno ponavljanje.