Zapuščina Dying Fetus deluje zadnje čase več kot prepričljivo, celo bolj kot John Gallagher z Dying Fetus, ki se nikakor ne ujame z nobeno zasedbo. Misery Index s tretjim albumom Traitors potrjujejo, da jih lahko uvrstimo v sam vrh death/grind zasedb. Že prejšnji album Discordia je požel veliko dobrih kritik, naslednik pa je doživel še nekaj nadgradenj.
Traitors po instrumentalnem uvodniku We Never Come In Peace udari z adrenalinskim Theocracy, ki ga odlikuje pristna brutalnost s kakšnim preprostim hardcore prijemom. Da ne govorim, kako se čez cel album prepletata kruleča vokala Jasona Nethertona in Marka Kloppela, ki vsekakor ne delujeta podobno, s čimer se razbije vokalna monotonost. V enajstih skladbah se zvrsti brezkompromisna agresija death metal, hardcore ter crust kombinacije, ki jo ponekod krasi noviteta, imenovana solaže. Pomemben člen pri takih skupinah je bil vedno ekstremni bobnar. Že v drugo se izkaže Adam Jarvis, ki pozna podobno kot Flo Mounier (Cryptopsy) nešteto različnih blastov in odbite prehode. Jarvisu res ne zmanjka domišljije. Prisotni so tudi gostujoči vokali Guya Kozowyka (The Red Chord) in Tomasa Lindberga, ki sta le še dodatna, zelo okusna začimba. Na srečo Misery Index ne težijo povsod z enoličnimi hitrimi skladbami, temveč se najde tudi kakšen počasnejši del oziroma celo komad, kot je Thrown Into The Sun. Ali pa kako se počasnost v skladbi Ghost Of Catalonia zlije s hitrostjo, kar je predvsem posledica premišljenih struktur. Celo produkcija, ki kljub moderni obdelavi lepo izpostavi vsak inštrument, tako da niti bas kitara ne deluje zapostavljeno.
Nenazadnje, Jason Netherton se je že pri Dying Fetus proslavil po političnih in socialno kritičnih besedilih. Na Traitors se njegove mišljenje, kritičen odnos do prej omenjenih polemik le nadaljuje. Tako da kot izdajalce označuje razne politike, gospodarstvenike in seveda duhovnike. Če skupine še niste uspeli videti, se vam na Paranoid Open Air obeta zelo dobra priložnost.

Primož