Sedem let je bilo treba čakati na drugi studijski celovečerec iz ljubljanske hiše Morost. Sedem let je trajalo, da so metalci iz Ljubljane svojim sledilcem ponudili naslednika prvencu z naslovom Solace in Solitude, ki so mu na recenziranem albumu namenili istoimenski komad. V teh sedmih letih se je seveda zgodilo kar veliko, tako pri bandu, ki je v tem času zamenjal kar nekaj svojih članov, kot tudi v družbi nasploh, ki je besedilno pri recenzirani druščini številnih glasbenikov zmeraj znova na udaru. K sreči pa so stvari vsaj glasbeno v grobem ostale tam, kjer so bile, in sicer pri progresivnem death metalu.

Toda Morost nas kar takoj ne udarijo ali napadejo s svojo progresivnostjo, temveč nam z uvodom prvega pravega komada z naslovom Beg dajo vedeti, da znajo in želijo biti tudi deathmetalsko melodični in djentovsko groovy. Ko so poslušalca tako rekoč ukanili in ga privabili v svoj krog z direktnejšimi melodijami, nam pokažejo še svojo drugo plat, nekoliko zahtevnejšo za poslušanje in manj fluidno, s katero razumljivo nagovorijo zahtevnejše poslušalce. A ker se nikoli ne zatekajo v nobene ekstreme, ker se ves čas gibljejo med počasnimi in srednje hitrimi melodijami, ker je zvok skozi ves album čist in razločen, s čimer omogoča tekočo vpeljavo nekoliko bolj jazzy melodij in ritmov ter številnih kitarski solaž, ostanejo še naprej zanimivi tudi za povprečnega poslušalca melodičnega death metala.

Osebno doživljam vrhunec albuma že kar na njegovem začetku, in sicer z introm Afterthought in že omenjenim Begom. Ta dva sicer ločena komada mi zaradi skupnega militantnega govorjenja v slogu Milana Frasa iz Laibach, ki predstavlja lajtmotiv intra in se kasneje sporadično še pojavi skozi celoten Beg ter spretno meša z globokim grlenim growlom, tvorita neločljivo celoto, ki bi združena s skupno dolžino skoraj 12 minut zagotovo znala biti preveč vsega dobrega za začetek albuma. Toda s tovrstnim začetkom nas Morost na svoj način vpeljejo v svet albuma Forged Entropy, ki pa se šele z nadaljevanjem pokaže v svoji celoti. Zasedba v nadaljevanju pokaže, kako zelo pomembni so ji monotoni ali ponavljajoči se kitarski riffi, s katerimi ustvarja nekako meditativno vzdušje, kako zelo spretna je pri povezovanju počasnih in hitrih delov, katerih povezovalni element so down tune kitare, ki prijetno predejo skozi cel album.

Tako kot Forged Entropy zelo spretno povezuje zelo različne podžanre death metala, tako tudi dokaj različni konzumenti tega pridejo z njim na svoj račun. Če radi prisluhnete melodičnemu, groovy, djenty, progresivnemu ali death metalu na splošno, potem vas Morost s svojim drugim dolgometražcem ne bi smeli pustiti ravnodušnih. In obljubim vam, da vas bo Forged Entropy resnično hitro potegnil v svoj krog.