Prepričan sem, da med nami ni prav veliko ljudi, ki bi do današnjega dne pogostokrat naleteli na besedo, izraz, pojem ali celo skupino Mýrdal. A zadnje čase se ravno ta pojem na socialnih omrežjih pojavlja pogosteje, sploh v povezavi z dogodkom Mrtvaški ples III. In prav to je glavni razlog, da bom to pojmovanje danes poskusil razčistiti. Kdo ali kaj torej je Mýrdal?

Mýrdal je črnoželezni dvojec, ki prihaja iz nemške zvezne dežele Saške, natančneje iz Leipziga. Duet nima za sabo prav pestre zgodovine, ker ustvarja šele od leta 2022 in je do sedaj izdal zgolj samonaslovljen EP z dvema skladbama ter lani junija še pravnomočni celovečerec Helvití. Zanimivost tega projekta pa je, da se ne naslanja recimo na germanske korenine ali nemški blackmetalski slog, kot bi to zaradi geografske lege mogoče pričakovali, ampak se predvsem nagiba k islandski šoli kovanja železa. Zanimivo. Samo ime Mýrdal v islandščini namreč pomeni močvirnata dolina oziroma dolina umorov, kar nam že v štartu nakazuje, da bomo imeli opravka s precej hladno, morbidno in temačno naravnano glasbo. Pa bo prav tako islandsko poimenovani album Helvití (ali »pekel« po slovensko) ta predvidevanja potrdil?

Za začetek naj povem, da je izdelek zelo kratek. Zgrajen je iz le petih skladb, ki komaj presežejo dolžino 26 minut. Gre za precej starošolsko naravnano mešanico surovega, primitivnega in depresivnega black metala, ki vsebuje kar veliko degradiranih heavy metal elementov brez atmosferičnih klaviatur in podobnega. Zelo zanimiva in dokaj netipična mešanica, ki si jo človek izredno težko predstavlja. Ampak, ne da bi ovinkaril, zveni dobro.

Dvojec ne išče rekordnih prebojev v tehnični zahtevnosti ali progresivnih ritmih, ampak igra brezkompromisne riffe preprostejše narave z rahlo kaotično noto, ki zasije v vsej svoji lepoti predvsem pri otvoritveni skladbi Martröð, ki je hkrati tudi najhitrejša in najbolj surova skladba albuma. Naslov skladbe pomeni nekakšno nočno moro, ta grozota pa je zelo fino podkrepljena z demonskimi kriki in disharmoničnimi kitarskimi riffi vokalista, kitarista in basista ter hkrati vodilne sile dueta, Willyja Kujawskega. Pravzaprav so vse skladbe grajene po isti recepturi, variira le količina dodanih začimb, pa vendar duet ohranja raznolikost. Po drugi strani pa bi seveda bilo žalostno, če bi tako kratek izdelek postal monoton, potem bi si bilo res bolj smiselno poiskati kakšnega manj zahtevnega konjička.

Možnost pojava monotonosti razbijejo tudi nekoliko krajši groovy vložki, ki popestrijo skladbi VRDRBN in Eldfell, slednja nosi ime islandskega vulkana, ki velja za še vedno aktivnega. Produkcija albuma je glede na zvrst presenetljivo čista in izpiljena, mnogo bolj kot pri predhodnem EP-ju, kjer je zvok bolj umazan in podoben zvoku black metala ranih 90-ih. Ravno ta produkcija morda vzame skladbam kanček tiste pričakovane temačnosti, ki jo pri tej zvrsti tako zelo radi iščemo. Album sicer ne gre na prvo žogo v uho, a postaja z vsakim poslušanjem boljši. Ne bom ravno rekel, da gre za neki presežek, a je vsekakor vreden posluha in si zasluži naziv »dober izdelek«.

V živo Mýrdal nastopata brez izposojenih glasbenikov in me prav zanima, kako bo to izpadlo. Bosta pričarala tisti surovi »Burzum-vajb«, ali bosta zvenela nekoliko prazno? Odgovor na to vprašanje naj glasbenika razkrijeta kar sama 15. marca 2025, ko se bosta predstavila publiki na Mrtvaškem plesu številka 3. Vabljeni!