Tole je pa trajalo. Ne izdaja novega albuma od Neurotech, temveč to, da sem se jaz temu uspel posvetiti do te mere, da lahko na tem mestu berete recenzijo. Tretji album po bandovem koncu delovanja v letu 2017 z izdajo takrat desetega albuma The Catalyst je izšel v zame ravno nerodnem času, ko sem bil polno zaseden s številnimi drugimi projekti (beri: bandi, koncerti in festivali), tako da sem se lahko na polno posvetil albumu komaj poleti. Pa še od takrat do danes je trajalo večno dolgo, da sem končno začel pisati te vrstice. A dejansko tako ne bi smelo biti, saj je Wulf izdal svoj najbolj metalski album po zelo dolgem času.

Ja, pravilno ste prebrali. Ave Neptune prinaša dosti metala, ki se po definiciji močno približa simfoničnemu metalu. To v praksi med drugim pomeni dosti kitarskega riffanja in hitrih bobnov. Seveda ne pričakujte brutalnosti, popačenega zvoka ali kakršen koli drugačen »old school« pristop. Neurotech oziroma Wulf nam na Ave Neptune s komadi, kot sta The Coming Storms ali Repent in Need, z instrumentalnega vidika ponuja trši, torej bolj metalski pristop, medtem ko vokalno še zmeraj prisega na nežno, trance »popish« petje. Slednje se povsem sklada s komadi, kakršna sta Only Heartbeat ali Whirlwind, kjer ponovno v ospredju delujejo simfonične futurepop in trance melodije, tako da album pod črto predstavlja nekakšno mešanico ali presek novega in starega. Glasbo, s katero so se Neurotech nekoč začeli oblikovati, in glasbo, s katero nas Wulf razvaja zadnjih deset let.

Meni je ta bolj minimalističen, bolj posreden in manj simfonični pristop všeč in mi tudi povsem ustreza, saj se mi nekako zdi, da je bilo tiste glasbe dovolj, da so se določeni deli začeli nekoliko ponavljati. S tega vidika aktualni plošček, ki zaradi objave v več kot pol leta oddaljenem aprilu morda sploh ni več tako zelo aktualen, zveni dosti bolj sveže in zanimivo. Mešanica pa je ravno pravšnja, da zasedba zaradi poseganja po preteklosti ne bi smela izgubiti sledilcev iz sedanjosti.