Nubivagant ali potujoč med oblaki je solo projekt italijanskega multiinstrumentalista Gionate Potentija, ki deluje pod psevdonimom Omega. Omega je glasbeno aktiven že več kot tri desetletja in med drugimi vodi skupino Darvaza ter sedi na bobnarskem stolčku skupine Frostmoon Eclipse. Za seboj ima kilometrine s kar 28 različnimi glasbenimi skupinami (vir: Metal Archives)! Nepredstavljivo, bi rekel človek, ki gre v službo za 8 ur in po koncu izmene nima niti volje in energije peljati psa na sprehod. Ne glejte po strani, jaz svojega peljem. Skratka, gre za glasbeno zelo aktivnega možakarja, ki enostavno ne pozna miru in spanca.

S projektom Nubivagant mu uspeva ustvariti zelo unikaten spoj mračnega, depresivnega in minimalističnega black metala v kombinaciji z doom metalom, pospremljenega z melodičnim, a vseeno apatičnim čistim vokalom. Rezultat je torej precej unikatna in zanimiva glasba, ki si zasluži pozornost.

Oktobra letošnjega leta bo luč sveta ugledal njegov tretji studijski izdelek, imenovan The Blame Dagger. Kaj lahko od izdelka pričakujemo? Vzemimo si nekaj minut in poglejmo, kako zveni ta bodež krivde.

Omega z albumi potuje v čedalje mračnejše vode in tako je The Blame Dagger za mojo skromno dušico najmračnejši in najdepresivnejši izdelek do zdaj. Zagotovo pa že ob pogledu na naslovnico veš, kaj približno lahko pričakuješ, saj je narejena skladno z naslovnicama prejšnjih dveh izdaj, in tudi glasba sama po sebi predstavlja neko smiselno nadaljevanje predhodnikov. Ob poslušanju albuma kar začutiš hladno rezilo, ki drsi vzdolž toplih žil na bledi koži roke. Aha, poglej ga, občutek, primeren naslovu izdelka. Glasbena osnova je zagotovo ta, zgoraj omenjeni minimalistični black metal brez tehničnega »preseravanja« in ovinkarjenja. Tukaj ni pričakovati progresivnih in nemogočih riffov, ker to pri takšni zvrsti tako ali tako ne bi imelo smisla in bi doseglo prej kontraučinek. Vse skupaj je z vidika riffov in ritmov grajeno na izjemno preprost način, tudi vokalno gre za precej preprosto glasbo, ampak zadeva imenitno deluje, rezultat je zelo zadovoljiv. Pri Nubivagant igra ta čisti vokal pomembno vlogo dodatnega glasbila, ki daje melodiko nemelodični podlagi, ne da bi si prišla v medsebojni konflikt. Kje pa piše, da mora black metal obvezno vsebovati te značilne vreščeče vokale? Tudi Mercyful Fate se tretirajo kot black metal, pa nikjer ni ne duha ne sluha o kakem vreščečem vokalu; cvilečem ja, vreščečem ne.

Album se začne s skladbo Darkness Upon the Face of the Deep dokaj energično, a se ritem skozi celotno, nekaj manj kot 38-minutno potovanje po strugi šestih skladb, umirja. Z najhitrejšim ritmom izstopa skladba Who Made The World, ki se klasičnemu black metalu recimo še najbolj približa. Vse ostale skladbe so grajene po precej počasnejšem ritmu in melanholično-repetitivni recepturi, ki daje tisto končno, depresivno noto in izraža človeško hrepenenje po nečem nedosegljivem. Tako je skladba Endless Mourning v celoti zgrajena iz le nekaj akordov in dveh krajših kitic, ki skupaj s ponavljajočim se stavkom »Admire a Desire« deluje v tolikšni meri hipnotično, da kar zaplavaš v daljave in si nehote v glavi začneš ta stavek ponavljati. Glede na učinek, ki ga doseže, mi je ta skladba najverjetneje favorit albuma. Omega je pri ustvarjanju tretjega albuma ubral za odtenek bolj minimalistični pristop, kot smo lahko slišali na prvih dveh izdajah. Z albumom The Blame Dagger je potrdil, že znani slogan »manj je več«. To seveda ne drži vedno, ampak pri Nubivagant zadeva absolutno deluje.

Za album oziroma projekt si je treba vzeti nekaj več časa, ker le gre za neko netipično specifiko, ampak bo ljubiteljem depresivnejših žanrov kot tudi ljubiteljem drugačnosti zelo verjetno zlezel pod kožo. O tem, kako projekt Nubivagant zveni v živo, se lahko na lastna ušesa prepričate že to soboto, 7. septembra, saj jih bomo v obliki skupine gostili v Mariboru na Brutal Janez Festu. Sam se nastopa že veselim.