Priznati moram, da sem se od napovedi izdaje albuma veselil nove plošče od Obituary. Velikani floridskega death metala stopajo namreč že v četrto desetletje obstoja in so bili tudi del bandov, s katerimi sem si ustvaril glasbeni okus v mladih letih. Tako me je ob poslušanju (zame) prve izdaje leta 2023 zelo razveselilo spoznanje, da je kljub dolgi in spoštovanja vredni karieri originalna agresija bratov Tardy in kolegov še kako prisotna. Med prejšnjim dolgometražnim albumom Obituary in letošnjim Dying of Everything je namreč preteklo dolgih šest let, med katerimi je ekipa sestavila soliden album, ki pa ne predstavlja posebnih presežkov.

V tem pogledu se Obituary precej držijo že ustaljenih slogovnih potez, o čemer priča že sama naslovnica, slika pokojnega poljskega umetnika Mariusza Lewandowskega. Umetnine Lewandowskega so se v zadnjih letih vedno pogosteje pojavljale na naslovnicah albumov ekstremnega metala. Prav tako se tudi glasba giblje v bolj »klasičnih« okvirih, s številnimi podobnostmi s kultnimi izdajami, kot sta na primer Cause of Death in Slowly We Rot. Istočasno nudijo modernejše tehnike snemanja čistejši in v splošnem boljši zvok, ki ohranja karakteristično surovost zvočnosti skupine. Kompozicijsko je album dodelan in predstavlja vse »adute« repertoarja zasedbe z dodelanimi midtempo sekcijami in pavzami, enostavnimi, ampak udarniškimi riffi in edinstvenim kričanjem Johna Tardyja.

Album odpre hitrejša pesem Barely Alive, ki jo napove hitrejši riff na tepihu basovskega bobna in obdrži visoke obrate pred prehodom v počasnejše, srednje hitre komade, kot je na primer tudi single The Wrong Time. Tempo se ponovno dvigne v naslovni pesmi Dying of Everything, ki udari z vso močjo in je nekakšna razpolovnica albuma, po kateri vstopajo tudi bolj atmosferični komadi, kot je na primer zaključni Be Warned.

Z Dying of Everything so Obituary ponovno dokazali, da (še) popolnoma obvladajo vsa izrazna sredstva, ki so jih privedla na deathmetalski Olimp. Album je soliden in zabaven, žal pa je na meji klišejskega.