Metal Arhivi navajajo kar devet oziroma deset, če smem k temu izračunu prišteti še poljske Panzer'Faust, zasedb z imenom Panzerfaust. Na tem mestu se bom posvetil kanadski black metal zasedbi, ki je bila ustanovljena leta 2005, leta 2006 izdala demo The Winds Will Lead Us..., leta 2009 prvenec The Dark Age of Militant Paganism, lansko leto pa zaključila tetralogijo The Suns of Perdition, ki obsega te štiri naslove: Chapter I: War, Horrid War, Chapter II: Render unto Eden, Chapter III: The Astral Drain in Chapter IV: To Shadow Zion. Beseda se bo tokrat vrtela okoli sklepnega dela.

To Shadow Zion tako tematsko kot glasbeno krona bandovo konceptualno ustvarjanje zadnjih pet let, pri čemer se kakovostno spet močneje spogleduje z vrhom, saj je moral predhodnik zaradi »razvlečenosti« prenesti marsikatero kritiko. Aktualni plošček v neposredni primerjavi ne ponuja nobenih »prekinitev« v slogu instrumentalnih intermezzov, kakor tudi na splošno deluje bolj kompaktno, neposredno in udarno. Glasbeno bi bila bolj na mestu morebiti celo primerjava s »prvencem« pričujoče tetralogije.

To Shadow Zion prinaša pet pesmi v dolžini 45 minut, s čimer se sicer takoj pozna odklon od War, Horrid War, ki je za slabe četrt ure krajši, a udarnost in neposrednost komadov sta skupna rdeča nit obema ploščkoma, kakor tudi nezamenljivo parjenje melodičnih na eni in disonantnih ritmov na drugi strani. Pika na i pa je zagotovo znova izredno zanimivo bobnanje, ki ni v Fenrizovem (Darkthrone) slogu potisnjeno v ozadje in ne predstavlja samo ritmične podlage za kitarsko riffanje, temveč je slednjemu postavljeno ob bok in skupaj z dvoglasnim kričanjem in growlanjem tvori nezamenljivo celoto. Seveda se ponujajo (neposredne ali posredne) primerjave s Poljaki Kriegsmaschine ali Mgła, nemalokateri nizko uglašeni moment me spomni tudi na Švicarja Bølzer, a zvrhan skupek ekstremnih ritmov je vseeno dovolj samosvoj, da se ve takoj, kdo prihaja iz zvočnikov.

Medtem ko pri večini stanovskih kolegov najvišje na lestvici kakovosti kotira naslovni komad To Shadow Zion (No Sanctuary), sam k svojima favoritoma štejem When Even the Ground Is Hostile in The Damascene Conversions. Prvi komad me je takoj pritegnil zaradi svoje divje narave, konec koncev gre menda za najbolj hiter komad pričujoče tetralogije, kasneje sem zaznal še zaključno dvominutno riffanje, ki ustvari zelo všečno melodijo. V drugi komad pa je odlično vkomponirano igranje na turško kitaro saz, zaradi katerega se komad izredno hitro usede v dolgoročni spomin.

Če je kdo dvomil, da bodo Panzerfaust zvozili tetralogijo, kot se šika, je lahko pomirjen. The Suns of Perdition – Chapter IV: To Shadow Zion je odličen black metal izdelek, ki žanr popestri tudi z dobro mero svežine.