Parkway Drive je ena izmed tistih zasedb, ki sem jo poslušala v svojih študentskih letih, potem pa nekako pozabila na njih. Horizons, Deep Blue in Atlas so bili albumi, ki so imeli vedno mesto na telefonu, če ne v celoti, pa vsaj kakšen komad. Albuma IRE, ki je izšel leta 2015, niti nisem poslušala, poznam pa morda komad ali dva. Avstralci so letos izdali šesti studijski album Reverence. In kot je v zadnjih mesecih v navadi, je dobil tako izjemno dobre kot izjemno slabe ocene. Prav takšne so tudi njihove pozicije na mednarodnih glasbenih lestvicah. Na nekaterih so zasedli mesto med prvo peterico, spet pri drugih se držijo nekje na koncu lestvice. Razlog, zakaj sem se spravila poslušati album in napisati tudi besedo ali dve o njem, pa je bil čisti firbec, ali so še vedno dobri stari Parkway Drive ali pa so ubrali kakšno drugo pot in se upognili tistemu, kar je sedaj popularno. In moram reči, da je album točno to. Nekaj starega, veliko novega, kateri izmed komadov vas bo odpihnil, spet drugega boste odpihnili vi. Že prvi komad Wishing Wells je čisti šus v glavo, z odličnimi vesoljskimi klaviaturami (poslušajte in vam bo jasno) in udarnim vokalom. Celotna zadeva se sliši bolj kot moderni death metal band kot pa nekaj tipično metalcorovskega. Naslednji komad Prey, za katerega je zasedba posnela tudi videospot, spomne na stare izdaje skupine in ponuja  vrhunski »sing along« refren, ki je napisan za izvajanje v živo. Sledi mu Absolute Power, malenkost bolj počasen, vendar precej močen komad. Očitno je popularno, da vokalisti skoraj da »rapajo« komade oz. da bandi ustvarjajo take komade, ki so bolj podobni rap-u kot pa metalu. Še bolj neverjetno pa je to, da so se Parkway Drive za tak komad odločili uporabiti vse bolj popularno temo vojne, politike oz. vse bolj skorumpiranega življenja. Pa lahko še njih dodamo na seznam poleg Machine Head in verjetno še kakšne takšne izdaje letos. Pa da ne bo kdo mislil, ne primerjam tukaj glasbe ampak sam način komada in tematiko besedil. Sledi mu precej podoben in precej temačno depresiven Cemetery Bloom, ki ga vokalist bolj kot ne v šepetu zrecitira. Depresijo preseka The Void, ki zopet ponuja bolj spevno melodijo, prav tako pa se nagiba bolj k starim izidom. Še vedno pa ni to tisti udarni šus, ki smo ga bili deležni na začetku albuma. Delež tega boste dobili v komadu I Hope You Rot. Tu presenetijo precej zanimivo odpeti refrenski vložki, ki so pri Avstralcih tudi nekaj novega. Band je definitivno preizkušal nove stvari, nekatere so jim uspele, spet druge bom pa žal ob prihodnjih poslušanjih raje preskočila. Shadow Boxing je meni eden izmed ljubših komadov, pa ne zaradi besedil ali veliko večje uporabe clean vokala, ampak zaradi ostalih instrumentov, ki jih zasedba vpelje v komad. Slišali boste klavir, violino in violončelo. In da, šla sem preveriti in instrumenti so studijsko posneti. Kudos! In Blood mnogi primerjajo z uspešnico Carrion, sama pa ga vidim kot neko nadgradnjo. Absolutno pa paše v Horizons ero. Najdaljši komad albuma je dobrih 6 minut dolg Chronos. In takšnih komadov bi si želela več – brez nepotrebnih okraskov, dodatkov in odkrivanja tople vode. Enostavno, pa vendar razgibano in z odličnim vokalom. Tudi kitarski solo je točno tam kjer mora biti in služi kot odličen presek v melodično instrumentalni zaključek komada. Album se zaključi s primerno naslovljenim The Colour Of Leaving, ki je zopet nek pogled v prihodnost z melanholijo in veliko več clean petja. Ravno tako ponovno slišimo godalne vložke, celoten komad pa rahlo spominja na Stone Sour. Komad se zaključi z »motivacijskim« govorom, ki odgovori na vprašanje: Zakaj se dogaja vse to? Kdo od zemljanov si to zasluži in kaj za vraga naj naredimo sedaj? Živite kot da ste izgubili, ljubite kot da ste zlomljeni in ko bo barva zapustila nebo, bomo začeli spoštovati krhkost vsega, kar imamo.