Za razliko od samonaslovljenega albuma Rammstein, na katerega smo čakali 10 let, smo aktualni plošček Zeit dočakali le tri leta kasneje. Pa to še zdaleč ne pomeni, da se posamezni člani zasedbe poleg delovanja v matičnem bandu niso posvetili ničemur drugemu. Tako lead kitarist Richard Kruspe kot tudi pevec Till Lindemann sta posnela album za svoj samostojni projekt.

A posvetimo se Času. Ta je jasno najpočasnejši album, ki ga je zasedba kdaj koli posnela. In posledično do zdaj tudi najmračnejši, kar me močno nagovarja. Sicer to ne pomeni, da mi udarni komadi iz hiše Rammstein ne ustrezajo, ampak z leti se je pokazalo, da dolgoročno najraje posegam po komadih, kot so Mutter, Nebel, Ohne dich, Amour, Stirb nicht vor mir, Feuer und Wasser ali Roter Sand. Če torej znate tako kot jaz ceniti tovrstne kreacije od Rammstein, potem boste z albumom Zeit zagotovo prišli na svoj račun. V tej zvezi bi izpostavil uvodni komad Armee der Tristen, naslovni komad Zeit, Schwarz, Meine Tränen in Adieu. Moram pa priznati, da vse navedene pesmi kljub všečnosti niso enako nalezljive.

Tako velja tudi za drugi del albuma, za pesmi, ki sledijo bolj tradicionalnemu slogu zasedbe. Rdeča nit albuma je sicer počasnejša in mračna, kot sem že povedal, najdejo pa se tudi bolj dinamični komadi, kot so Giftig s svojim anime klaviaturskim vložkom, OK z značilno provokativnim besedilom »Ohne Kondom« ali Dicke Titten z narodnozabavnim introm.

Glasbeno ponujajo komadi sicer še tu in tam kakšno svežo malenkost, toda celostno gledano pa se večina dejansko dogaja na besedilni ravni, ki se poslušalcu seveda ne odpre, če ne razume nemškega jezika. Zeit torej zagotovo ne vsebuje tako neposrednih pesmih, kakršne so Deautschland, Radio ali Ausländer, temveč učinkuje na malo drugačni ravni, za katero si je treba vzeti nekoliko več časa.