Huh, hm, no ja … čisto drži, da je to, da skupina (oziroma samostojni glasbeni projekt enega glasbenika) prihaja iz širšega matičnega območja meni ljubih Sentenced in igra gothic metal, pritegnilo mojo pozornost in zanimanje za recenzirano ploščo. Posledično sem se poslušanja lotil s kar visokimi pričakovanji.¹

Lahkotno igranje klaviatur, jasno slišno in enostavno bobnanje v ospredju ter precej v ozadje potisnjeno igranje kitar v From the Moment, me je že v prvih sekundah opozorilo, da sem se utegnil pri svojih pričakovanjih ušteti. Joj, tudi vokal zveni nekako kot »polizano« petje Villeja Vala, medtem ko kitare le v posameznih sekundnih sekvencah dobijo zasluženo vlogo. Tako vse skupaj ostane na »starih tračnicah« glasbe, ki z malenkost več distorzije (ampak celo precej manj kot HIM!) gradi na glasbeni strukturi gothic rocka in nima prav dosti povedati.

Igranje klaviatur, podobno, odpre Loveless Pyre. Zraven dobimo še dozo orkestralnih zvokov godal. Vokal zveni dolgočasno, medtem ko glasba dolgo časa ustvarja vtis, da »žagajo« klaviature in kitare ustvarjajo mehko melodično podlago. Ko kitare le dobijo več moči in se jim pridružijo klaviature, naj bi pesem dobila nekaj več epskosti à la Nightwish, ampak, roko na srce, vse skupaj ostane dolgočasna in neizvirna izpoved neuslišane ljubezni.

Predpostavljam, da je bil namen Dreams & Hearts biti »močna« lirična balada.² No, vsaj začetne klaviaturske melodije, rahlo žuborenje distorziranih kitar in raba žalostnih zvokov godal nakazujejo na to. Vokal neprikrito (a tudi ne zelo uspešno) koketira s slogom prej omenjenega pevca HIM. Besedilo je tako rudimentarno in enostavno, da zveni (čeravno je v pesmi celo en kitarski solo) patetično. Brrr, stran s tem!³

Joj, kako ceneno jokavo vokal (ob igranju klaviatur) slika občutek duševnega trpljenja In Autumn's Embrace. Distorzirane kitare, ki jih vodijo melodije klaviatur, le dobijo nekaj več »minutaže«, in zato pesem dobi vsaj malo več teže. Glede na intenzivnost glasbe pri refrenskem delu se ustvarja videz, da naj bi šlo za najbolj prepoznavno pesem na plošči. Morda slednja res ostane bolj v ušesih kot predhodnice, ampak kaj ko enostavno ni nič posebnega.

Osnovna melodija pri pesmi Sorrow me spominja na enega od radijskih hitov iz osemdesetih ali devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ker radia nikoli nisem ravno dosti poslušal, žal ne morem točno povedati, na katerega. Morda pesem celo želi zveneti kot bolj distorzirana verzija takega hita, ampak je pri tem neuspešna, ker ne vsebuje ničesar omembe vrednega – ne na glasbenem ne na vokalnem, kaj šele na besedilnem področju.

Tok melodije pri Blame me precej močno spominja na Gone With the Sin od HIM. O pesmi lahko napišem le še, da njeno besedilo nosi kraljevsko krono lirične »emo« banalnosti na plošči in nič več, vse ostalo je tako prazno, da ni vredno niti omembe – ne v dobrem in ne v slabem smislu.

Pri akustično zveneči I Feel Emptiness melodija pesmi vsaj zveni užitno. Akustično zvenečim kitaram se pridružijo še klaviature in pesem, glede na slišano do tu, čeravno niti slučajno ne izpolnjuje mojih kriterijev kakovosti, ne zveni tako slabo. Posledično tudi besedilo, ki, če je slednje v predhodni pesmi nosilo kraljevsko, sicer nosi cesarsko krono lirične banalnosti, zaradi glasbe ne izpade tako katastrofalno, kot bi sicer.

Hollow Anyway naj bi zaradi večjega deleža sekvenc hitrejšega tempa glasbe⁴ (ki drugače ne odstopa od tega, da je igranje električnih kitar pridušeno in močno potisnjeno v ozadje) delovala intenzivneje in bolj dramatično. Pevec s petjem stopa tudi v nekoliko višje oktave, zaradi česar naj bi bila »intenzivnejša dramatičnost« pesmi okrepljena z melodičnostjo. Kakor koli, kljub vsemu pesem ostane prazna in nezanimiva.

Na tej točki je postalo poslušanje vsake naslednje pesmi velik psiho-fizičen napor. Že naslov naslednje pesmi, Zero, ni obetal. Dobil sem jamranje, ki ne zveni niti kot nekaj, kar naj bi bilo podobno baladi. Če je (in tudi zares je!) glavna »mojstrska« poteza glasbe prehod iz igranja akustične kitare v distorzijo, to že samo zase govori o plehkosti in brezidejnosti oziroma brezplodnosti vsega skupaj.

Pesem Will You? si s pomočjo rabe zvokov godal (ob (po)»gostejši« rabi distorziranih kitar) in rabi šepeta ob glavnem vokalu prizadeva zveneti čustveno intenzivno, natančneje, žalobno. To ji celo uspe, zato deluje izstopajoče v vsej do tu slišani prazni podpovprečnosti.

My Sweet Serpentine zaradi ritma deluje gotsko klubsko plesno. Tokrat kot spremljevalni nastopa globlji moški vokal, zaradi česar pesem zveni malenkost bolj polnokrvno gothic. No, in to je vse in to je to.

In končno konec. Ali so bila moja pričakovanja previsoka? Da, na žalost so bila veliko previsoka. Posledično mi ne preostane drugega, kakor da skupino in njeno glasbo uvrstim v zbirko nevidno »praznega« finskega gothic metala, v družbo skupin, kot sta Entwine in Cemetery Skyline. Poisonblack, dajte mi Poisonblack!


[1] Dasiravno so me ne preveč izvirni naslovi pesmi nekoliko navdajali s strahom pred strupenim »emo« najedanjem.
[2] Hm, nisem prepričan, da jih plošče tega tipa, glede na to, katero tematiko obravnavajo, sploh potrebujejo.
[3] In do tega zaključka o pesmi sem prišel po manj kot minuti poslušanja!
[4] Grozno je, da se moram lotevati tako analitske (kot bi gledal delež sadja v marmeladi) obravnave pesmi, da lahko sploh kaj napišem o njej.