Sear Bliss veljajo za velikane in veterane atmosferičnega black metala, ki izhaja iz naše sosede, Madžarske. Pa vendar se mi zdi, da je skupina kljub geografski bližini in številnim nastopom širom Slovenije, nazadnje leta 2022 na festivalu Brutal Janez v štajerski prestolnici, med našo domačo publiko nekako (preveč) spregledana. Zato sem se odločil, da za vse tiste, ki jim ime Sear Bliss ne pove prav dosti, namenim nekaj besed o skupini.

Rojstvo skupine sega v daljno leto 1993 v madžarsko mesto Sombotel (Szombathely), ki je od naše severovzhodne meje oddaljeno le nekaj manj kot 70 kilometrov. Nastala je pod taktirko basista in vokalista Andrása Nagyja, ki je danes še edini originalni član zasedbe. Garnitura zasedbe se je med leti mnogokrat spremenila, zamenjalo se je namreč kar 15 članov različnih funkcij in poslanstev. Kljub vsem rošadam pa je skupini uspelo ohraniti prepoznavno rdečo nit, tisto, ki je bolj kot k poveličevanju gospoda teme, kar je za klasičen black metal že skoraj pravilo številka ena, usmerjena v bolj filozofsko-sanjaško tematiko, tavajočo po univerzumu, globoko in izjemno unikatno.

Ta unikatnost pa poleg ideološke smeri temelji predvsem na vključevanju trobil, kot so trobenta, bariton in pozavna, kar je za težkometalno glasbo bolj netipičnega značaja, nikakor pa ne izključeno. Skozi bandovo diskografijo, ki do leta 2018 šteje kar osem celovečercev, je moč prepoznati progresivni razvoj skupine in čedalje večje podajanje v eksperimentalne vode v smislu drznega dodajanja vse več modernejših sintetičnih elementov. Po kar šestih letih skorajšnjega zatišja je skupina izdala svoj deveti album. Magična številka devet, ki nosi naslov Heavenly Down.

Prvo, kar mi je pri albumu padlo v oči, je seveda naslovnica; logično, saj glasba ne pade v oči. Ampak kar me je pri naslovnici zelo pozitivno presenetilo, je tista familiarnost, ki je izražena skozi podobo ženske, nad katero budno bdi ptič. Ta kombinacija je bila namreč pri Sear Bliss prisotna na prvih štirih celovečercih, ki danes veljajo za klasike, za absolutni »to moraš slišati«. In glej ga zlomka, tako kot prve štiri naslovnice je tudi deveto oblikoval Belgijec Kris Verwip, ki je znan po oblikovanju naslovnic za skupine, kot so med drugimi tudi Absu, Arch Enemy, Enthroned in Marduk. Poznate naslovnico kultnega albuma December Moon skupine Morbid? Da, tudi to je njegovo delo. Prvi vtisi so torej več kot obetavni, pa zveni album dobro?

Kljub kitarskim tremolom in bobnarskim blast beatom Sear Bliss zares trdega in meso trgajočega zvoka nikoli niso proizvajali. Zvok kitar je tudi to pot kljub vsem prisotnim elementom precej mehak, kar se lepo poveže z Andrasevim vokalom, ki je za black metal prav tako precej atipičen. Pravzaprav o black metalu kot takem tukaj niti ni smiselno govoriti, saj skupina s to zvrstjo nima več zares veliko skupnega. Seveda nosi skoraj vsaka skladba te prvine, a album je s sintetičnimi, eksperimentalnimi dodatki in vložki toliko prepreden, da o neki čisti klasifikaciji izjemno težko govorimo.

Kar nekaj tega smo že lahko slišali pri predhodniku Letters from the Edge, tukaj pa je poudarek na tej eksperimentalnosti še bistveno večji. Tako na primer skladba Forgotten Deities z metalom nima prav nobene veze. Gre za nekakšno mešanico synthwava in pozavne, kar pa je daleč od slabega. Gre za zelo globoko instrumentalno skladbo, ob kateri ti misli kar zaidejo na vprašanja človeške minljivosti, sploh zaradi izjemno lepih žalostink, odigranih na pozavno. Kot na prejšnjih albumih ima pozavna tudi na tej plošči izjemno močno vlogo. Odlično ji uspe povzdigniti prav vsako skladbo in ji dodati tisti veličastni in mogočni zven, ki ti pred oči kar prikliče trume kraljevih vojščakov, ki so pripravljeni za boj. Zelo lepo pride do izraza tudi »fretless« bas kitara, sploh v skladbi The Winding Path, ki jo v kombinaciji s pozavno celo nekako reši, ker mi omenjeni sintetični zvoki, ki tukaj rahlo spominjajo na zvoke iz videoiger, v to skladbo ne pašejo ravno dobro.

Podobno je z naslovno skladbo, globoko zasanjana in prepredena z elementi, brez katerih bi bila po mojem skromnem mnenju precej boljša. Pa vendar lahko v skladbah The Upper World in Chasm prepoznamo tiste dobre stare Sear Bliss. Album bi si zaradi kompleksnosti zlahka predstavljal kot zvočno podlago kakšne gledališke predstave. Kot tak pa je morda za odtenek težje prebavljiv, kar pomeni, da na prvo žogo ne bo sedel. Album potrebuje svoj čas, da glasbena presnova naredi svoje in se počasi z vsakim poslušanjem odkrije kak skriti dragulj več.

Torej zveni album dobro? Zveni drugače, zveni bolj kompleksno. Morda vsebuje preveč različnih elementov za uho Janeza Novaka. Osebno me ni preveč prepričal. Mogoče bi popestril kakšen večer opazovanja zvezdnega neba in kajenja zvitka ostre praproti, kar pa tudi nosi neki čar, kar pa tako kot album pač ni za vsakogar.