Sentenced že celo desetino stoletja ohranjajo svojo izvirnost, tako da tudi Crimson, njihov »šeststošestinšestdeseti minus šeststošestdeseti« izdelek ni izjema. Je že res, da so se iz prvotnega death metala zmehčali (za ta proces je baje najboljši Silan) na... na kaj, to je dobro vprašanje!
Ker pa je pri nas v navadi da imamo vse po predalčkih, bom moral to ploščo pač nekam vtaknit (v glasbeni stil, da ne bo pomote). Na grobo bi temu lahko rekli gothic, čeprav bi morda tej plošči bolj ustrezal izraz melodic doom, katerega smo pred leti uporabljali za podobne dosežke. Kar pa pri Sentenced ni nič novega, so tudi pri Crimson opazni elementi alter pop/rock scene. Crimson se od predhodnika Frozen razlikuje po par kapljicah Silana več in par kapljicah brzine manj. Da pa njihovi stari poslušalci ne boste razočarani, imate še vedno zvrhan koš melodike, polno malho spevnosti, melanholičnosti, najde pa se tudi kakšna akustičnost in klavir na komadih »Bleed In My Arms« ter »Killing Me Killing You« in obupen distorziran vokal na »One More Day« (odsvetujem poslušanje na poln želodec). Najbolj me je navdušil komad »Killing Me Killing You« (ki je izšel tudi kot istoimenski singel konec leta 1999), sicer pa je cela plošča na nivoju.
In ker imam pred seboj omejeno serijo Cd-ja v lični digi pack embalaži, je zraven tudi video »Killing Me Killing You« (mimogrede, njihov četrti) in desktop tema za vaše Winblowse. Prva tortica je v redu, tema pa je obup – desktop mi je tako nagravžno pofriziralo, da bi še Mr. Gates stekel stran, zmontirajte si raje Barbie screen saver, če se že brez ne da.
Poslušanje Crimson paše, tako za sprostitev, pomiritev ter usklajanje telesa in duha. Priporočam poslušanje ob izgubah najdražnjih, končanih ljubezenskih razmerjih ter ob hujših depresijah. Pomaga ne, paše pa!

Matija