Slovenski death metalci Siderean izdajajo v zadnji četrtini leta 2024 mali biser, drugi dolgometražni album Spilling the Astral Chalice, ki sledi prvencu Lost on Void’s Horizon iz leta 2021.

Skupino sem prvič lahko slišal na trojnem death-black koncertu v Ankaranu, na katerem so bandi igrali na plaži, za njimi pa je norela morska nevihta s strelami, kar je imelo izjemen scenski učinek. Nastop banda je tedaj bil soliden, občutljivi sta bili tehničnost in težavnost komadov, kar je morda (ob malem odru) prisililo glasbenike v pomanjšano spektakularnost.

Ob pisanju recenzije pa, ko sem lahko Spilling the Astral Chalice preposlušal večkrat, moram priznati, da je to album, ki mi je res zlezel pod kožo, in je bilo boljše vsako novo poslušanje. Glasba zgleda od prve do zadnje sekunde dodelana do najmanjše podrobnosti: od strukture albuma, ki se razvija postopoma, sile začetnega The Sacred Sea do pomiritve, ki nastopi pri Emerald Age, in reprize vseh elementov v končnih dveh komadih. V celotnem albumu je tehničnost članov še kako zaznavna, ob njej pa tudi kompozicijske veščine, iz katerih nastajajo kompleksni komadi, kjer disonančne tvorbe ustvarjajo atmosfere med oniričnim in vesoljskim. Tudi brutalnejši deli se ujemajo in delujejo kot naraven razvoj omenjenih atmosfer. Seveda gre ob sami glasbi pohvaliti tudi produkcijo. Slednja omogoča, da je vsak instrument mogoče razločno slišati; vokal pa ima surov prizvok, ki dodaja čar zvočnosti albuma.

Spilling the Astral Chalice je bil skratka prijetno presenečenje, ki sem ga doživel kot nepoznavalec slovenske peterke. Death metal, ki ga skupina spretno meša z dobro mero progressiva, meji že skoraj na psihedelično in nikoli ne izpade banalen ali dolgočasen. Vsak komad lahko vzamemo kot samosvojo perfektno celoto ali del širše, popolnejše celote. Poslušalcu prepuščam zadnjo besedo, sam pa vsekakor komurkoli svetujem, da si ploščo zavrti vsaj enkrat.