RECENZIJE

17. 1. 2023
Sikasa - Matter Earth
samozaložba, 2022

»... No reason to stay
And no reason to go
When every moment I stay here
I fall below
No reason to stay
Leave me be ...«

 
Tokratno recenzijo bom začel nekoliko drugače. Ob počitnikovanju pri naših južnih sosedih človek v današnji dobi pač kljub miru in spokojnosti vseeno vsake toliko preveri situacijo na medmrežju in tako mi je ob obmorskem brskanju po spletu v oči padel zapis hrvaških doom metalcev Old Night:  
 
»Today I want to share with you something that I'm really excited about. The long awaited first full-length from my friend Bruno, the mastermind behind the band SIKASA. Their first EP Karma was brilliant but this is another level of epic! Great vocals, great atmosphere, chuggy riffs. Give it a listen, share, like and you can thank me later.«
 
In seveda se kljub dopustovanju in oddihu ter več kot potrebnem odklopu nisem mogel vzdržati, da ne bi odprl povezave in se prepustil odpeljati v svet z imenom Sikasa. Za tem imenom se skriva Bruno Longfield, sicer vokalist melodične groove metal zasedbe Arises, ki se je s Sikaso podal na prav posebno glasbeno popotovanje v obliki prvega celovečerca Matter Earth. Čeprav je album izšel že julija lansko leto, se mu je bilo vredno posvetiti v dovoljšnji meri in izluščiti esenco, ki jo ta nosi v sebi.
 
Kljub »mladosti« projekt že od samega začetka odlikujeta zrelost in teža, ki ju nosi glasba in ki z zanimivo mešanico slogov ter emotivne atmosferike ustvari svojevrstno doživetje v glasbenem smislu. Sikasa odpre album z izjemno melodiko in atmosferiko, ki jo ustvari z uvodom v komad Isola. Ta se po nekaj uvodnih stihih hitro prelevi v agresivni monstrum, ki s težkimi in mastnimi kitarskimi riffi ter grmečim growlom reže globo v rane melanholičnosti, ustvarjene z uvodno zaspano in atmosferično lepoto glasbe. Svoje k temu dodajo še prefinjeno zastavljene menjave hitrosti ter intenzitete.  
 

*Skladba Isola je dobila tudi unplugged različico, ki jo lahko vidite in ji prisluhnete v zgornjem videu.  

Že kar hitro pa je razvidno, da je Bruno s Sikaso naredil tudi korak dalje, saj že z naslednjim komadom The Edge of Event v že zgoraj omenjeno strukturo s prepletanjem žanrov ter energičnosti vpelje mogoče malce netipični etno prijem. Takšna struktura se nato nekako prepleta skozi celoten album in z niansami odstopi od klasičnega. Preskok s hitrih in mastnih riffov v zasanjane raggae viže v The Edge of Event razbije »monotono« agresijo in vcepi glasbenemu doživetju novo dimenzijo.

Tako tudi naslednji Where Giants Walk postreže z isto mero zasanjane melanholičnosti, ki nato preide v epskost in se razprostre v vsak košček telesa poslušalca. Bruno tako s kompozicijami, izredno izpiljenim glasbenim prepletanjem in menjavanjem med clean vokalom in growlom ohrani intenziteto vseskozi na visoki ravni ter ob koncu komada doseže ekstatičen vrhunec.  
 

 
Z Of Sulphur in naslovnim Matter Earth Sikasa agresivnejšemu metalskemu pristopu doda že prej omenjeni etno pridih z vseh vetrov, saj orientalska melodika odlično pospremi grleno petje, kar v primeru Sikase odlično sovpada s progresijo v stilu veljakov Opeth ter melodičnimi in vedno bolj meditativnimi oziroma ritualističnimi prijemi. To vzdušje dodatno podkrepi menjavanje med hrvaščino in angleščino. Matter Earth kot najdaljši komad postreže tudi z najbolj pestro paleto glasbenih prepletanj in brez zadržkov lahko rečem, da ustvari vrhunec albuma, ki se v izdihljajih skladbe prevesi najprej v melodično pompoznost in na koncu z agresivnim ter progresivnim zaključkom preide v zadnje dejanje z naslovom Mokosh.

Če se je predhodno celotna glasbena zasnova vrtela okoli trših ritmov in je z dodajanjem raznoraznih elementov ustvarjala prav edinstven občutek, je komad Mokosh, ki je posvečen slovanski boginji plodnosti, nekaj posebnega in v vseh pogledih nepričakovanega. Komad je v celoti odpet v hrvaščini, samo s folk oziroma etno elementi doseže vrhunec z ritualističnim pridihom in zaključi album na svojevrstno mističen in spokojen način.

Matter Earth kot prvenec postreže z izjemnim glasbenim razponom s pravo mešanico progresivnosti, agresije in zasanjane mističnosti ter melanholičnosti, ki se lahko brez zadržkov postavi ob bok velikanom tega žanra. Za konec se moram seveda zahvaliti tudi Old Night, katerih priporočilo je držalo kot pribito. Sikasa je v vseh pogledih nekaj posebnega.  


»... High up on the mountain tops
I hear you call my name
 
High above where giants walk
Find me and take me away ...«

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana