Slund je izdal drugi album za leto 2024. Nanj sem naletel nekoliko pozno, nedvomno pa gre za vedno prijetno presenečenje. Kot tisti prijatelj, ki izgine za nekaj mesecev in ti pove vse mogoče, ko se znova srečata. Sicer pa je treba povedati, če na Bandcampu iščemo Slund, da od leta 2017 do danes dobimo kar 25 albumov.

Projekt skrivnostnega Igorja Mortisa je kot grindcore avtomat oziroma glede na to, da so zdaj moderne – Slund je kot nekakšna grind umetna inteligenca, ki opazuje dogajanja na svetu, na metal sceni, na punk in grind sceni in ustvari glasbeni ali antiglasbeni komentar. In tokratni album ne prepušča dosti prostora upanju. Točneje, ni upanja, kot nam pove že sam naslov albuma. Kaj se pa za naslovom skriva? Mizantropija, nasilje, ampak tudi veliko humorja. Svet je v plamenih, usoda človeštva je grozna … Ampak zakaj se ne bi v tem tudi zabavali? Sam sem grindcore vedno doživljal kot glasbo katarze in prav katarza je prva stvar, ki mi pride na misel, ko poslušam glasbo Slund. Skoraj konstantni blastbeati so podlaga ekstremno distorzirani kitari in basu, nad katerima se Igor Mortis dere kot nor. Dodatno mero humorja lahko iščemo še v Slundovem stalnem poseganju po hip-hop univerzumu. Primer je že druga pesem na ploščku No Hope – Nothing But a Slund Thang, ki sem jo poslušal štirikrat, preden mi je bilo končno jasno, zakaj mi zveni znana. Seveda, vabim tudi bralce, da prisluhnejo; za pesem je treba odšteti minuto, za cel album pa le deset minut.

Vsekakor pa kapo dol Slundu za delovno etiko: albumov ne le ustvarja v ritmu, s katerim neokatehumenske družine delajo otroke, ampak je vsak od teh tudi neverjetno soliden! Skratka, kapo dol, se slišimo čez kak mesec.