Tokrat smo morali čakati leto dni dlje, da smo prejeli nov album od Srd. Medtem ko med prvencem Smrti sel iz leta 2017 in njegovim naslednikom Ognja prerok iz leta 2020 ležijo tri leta, slednji in aktualni album vragvmesiton ločijo štiri leta. Da je za dodatno leto čakanja kriva korona, bi težko trdil, čeprav je verjetno igrala neko vlogo. A verjetneje je glavno vlogo pri tem »dodanem« letu čakanja igrala ključno vlogo konkretna menjava zasedbe. Po prevetritvi stalna člana zasedbe še naprej ostajata Goran, ki je v celoti zadolžen za vso glasbo in besedila ter v živo stoji za mikrofonom, in bobnar Žan, medtem ko so za ostale instrumente poprijeli Sid, Žan in Matej ter tako zamenjali Luko, Dominika in Benjamina.

Pa so zaradi tega Srd zdaj drugačni? Seveda ne. Oziroma so, a sprememba ni posledica kadrovskih zamenjav, temveč je posledica naravne evolucije banda. Predhodni plošček Ognja prerok je pokazal, da se Srd najbolje znajdejo v dolgih kreacijah. To je na prvencu Smrti sel nakazoval že izjemni komad Soči, medtem ko je band ta slog v nadaljevanju izpilil in tega z naslednjim albumom ponudil še več. Tracklista predhodnika sicer šteje osem delov, a če odštejemo uvod, smo pri sedmih, kar pa je eden več, kar ponuja vragvmesiton. Pri vragvmesiton band pri posameznem komadu ne gre pod pet minut, vendar tudi niti enkrat ne prebije meje desetih minut, tako da aktualnih šest komadov ponuja dobro šolsko uro black metala.

Joj, spet na polno neka faktografija, ki nikomur nič ne koristi. Razumem morebitno zgražanje, ki ga pa moram kljub izrečenemu razumevanju takoj demantirati. Ni povsem brez zveze vedeti, da so tokratni komadi nekoliko krajši, kajti s tem deloma nakazujejo ključno spremembo. So tudi hitrejši. In joj, kako zelo me ta okoliščina veseli. Predstavljajte si vso razgibanost in kreativnost predvsem predhodnega celovečerca ter temu dodajte konkretno dozo hitrosti in blackmetalske energije. Predstavljajte si moč, s katero tako proizvedeni komadi udrihajo po poslušalčevih ušesih. In čeprav gredo dolgi, hitri in melodični komadi z roko v roki z monotonostjo, je proizvedena monotonost želena in načrtno proizvedena, zaradi česar o kakšnem dolgočasju ali dolgovezenju ni ne duha ne sluha.

K nalezljivosti močno pripomorejo tudi ponovljivi refreni v slogu »V krog in okrog in okrog njegovo udje mi!« (pesem Môra) ali »Orji! Orji! Stara mati, ti! Orji! Orji! Mojo rouko skrij!« (pesem Orji), ki so vsi odpeti razločno, tako da poslušalca hitro potegnejo k petju. Poleg tega je Goranov grleni clean vokal odlična začimba oziroma odličen dodatek k nalezljivemu in headbangovskemu izdelku, ki smo mu z vragvmesiton zopet priča. Naj na tem mestu navržem eno zanimivost. Aktualni plošček vsebuje tudi komad z istim imenom, ki pa zaradi svojega mid tempo dira v mojih ušesih ironično še najmočneje spominja na album Ognja prerok in manj na ostale kreacije recenziranega albuma. Ker je komad tudi najkrajši in s tem najkompaktnejši, sem prepričan, da bo v živo izzval konkretno močan headbangovski val.

Huh, spet ena sama hvala. Verjetno mi ne boste verjeli, da je album res tako dober, kot ga tukaj opisujem. A določena skepsa je vedno dobrodošla, konec koncev se morate prepričati na lastna ušesa. Vsekakor se zavedam, da je to pač cena, ki jo »moram« plačati, ker nisem samo novinar, temveč tudi velik oboževalec. Zato naj samo še dodam, da band k raznolikosti ploščka znova prispeva z dobro poudarjeno baskitaro, različnimi intri in outri, ki pripomorejo k brisanju kratkotrajnega spomina ravno slišanega komada in te kot tabulo raso pripravijo na novega, vmes pa nas že tako nalezljive kitarske melodije spet ugrabijo s kakšno všečno kitarsko solažo.

Glede na slišano ali, bolje rečeno, doživeto tako lahko samo upam, da vragvmesiton ni tisti slavni tretji album, po katerem se začne bandu slabo pisati. Upam torej, da so Srd z vragvmesiton začrtali oziroma utrdili svoj slog ter način, ki bo prinesel še veliko dobrih pesmi in albumov.