RECENZIJE

14. 7. 2021
Suidakra - Wolfbite
MDD Records, 2021

»Not all of them are mere slaves…
Some are born with the spirit of the Wolf in their heart!«

 

So stvari, ki te tako ali drugače spremljajo skozi življenje. Tako lahko tudi band, ki ti je pot prekrižal daljnega leta 1998 na kompilaciji založbe Last Episode in se ti s skladbo Lays From Afar zakoreninil v podzavest, postane in ostane del tebe. Čeprav se skozi različna obdobja v življenju vsakega posameznika pojavijo različne stvari, različni dogodki in tudi različne glasbene zvrsti, ti takšni spomini ostanejo in se vsakič znova vračaš nazaj ter tako ali drugače obujaš preteklo, tudi če gre pri tem za band z njegovo najnovejšo izdajo. Tako je tudi s 15. studijskim albumom nemških celtic metalcev Suidakra in njihovim najnovejšim izdelkom Wolfbite.

Začetki Suidakre segajo v daljno leto 1994 in se od samih začetkov tako glasbeno kot tudi besedilno naslanjajo na keltsko mitologijo, pri čemer tesno sodelujejo s priznanim belgijskim umetnikom Krisom Verwimpom, ki ne skrbi samo za vizualno podobo bandovih izdaj, temveč zdaj že vrsto let tudi za besedila in z njimi povezane zgodbe.

25. junija je torej luč sveta ugledal petnajsti studijski album z naslovom Wolfbite, ki je po petih letih ponovno prava izdaja s celostno glasbeno paleto iz hiše Suidakra. Albuma Cimbric Yarns in Echoes of Yore namreč ne moremo šteti med klasične izdaje, saj prvi kot akustični album ne ponuja prave surovosti in agresije, pri drugem pa gre le za ponovno posnete skladbe iz celotnega obdobja ustvarjanja banda, ki so jih izbrali oboževalci. Tako se z Wolfbite nemški Suidakra končno vračajo na stara glasbena pota brez večjih eksperimentiranj in odmikov od preverjene recepture za odličen album. Čeprav dodajanje novih prijemov v mnogih primerih prinese tisto potrebno svežino, v tem primeru to nikakor ni potrebno. Suidakra že vrsto let odlično kombinirajo agresivne deathmetalske melodije s folk elementi, na podlagi katerih vsak poslušalec že po prvih odigranih tonih zasliši značilen zvok Suidakre, ki ga popelje globlje v nadaljnje raziskovanje albuma.

 

» ...My life in chains,
This fate I can't escape!
A life enchained,
A life without a name… «

 

Band je že pred samim izidom velikokrat nakazal, da bo Wolfbite nekakšna mešanica med starim in novim, in to mu je nedvomno uspelo. Sicer te teze uvodni komad A Life in Chains najbolj ne podkrepi, vendar s prefinjeno izpeljanim refrenom in mešanjem trših in hitrih riffov ter melodičnostjo nakaže, v kakšno smer nas bo popeljal album. Tako že naslednji dve skladbi vpeljeta vse, kar smo pričakovali, čeprav mogoče Dracanian Slave le nekoliko izstopa, saj svoj delež vokalov na albumu prispeva Tina Stabel, ki zdaj že vrsto let sodeluje pri vseh izdajah skupine in dejansko popestri zvočno podlago z res izjemnimi ženskimi vokali, ki ne služijo kot nekakšno zapolnjevanje praznine, ampak vedno mogočno prodirajo v ospredje. In tudi tokrat ni nič drugače. Tako kot si ne znamo predstavljati albuma Suidakre brez Tine, na izdajah ne sme manjkati zvok dud izpod rok Axla Römerja, ki s svojim igranjem doda pravo keltsko noto. Arkadius je poleg že zgoraj omenjene Tine in Axla tokrat k sodelovanju povabil še violinistko Shir-Ran Yinon in tako v tem pogledu albumu dodal tisto potrebno svežino in širino, ki sta na prejšnjih izdajah mogoče manjkala.



Kljub vsem zgoraj omenjenim dejavnikom tokrat melodičnost ne predstavlja rdeče niti albuma, kot je bilo to mogoče opaziti pri nekaterih prejšnjih izdajah, temveč za to poskrbijo hitre in brezkompromisne kitare ter hrumenje bobnov, ki izstopajo tako v agresiji kot tudi z vidika razgibanosti in inovativnosti. Vseeno pa melodije ne izostajajo in so še kako prisotne ter v celotnem pogledu dodajo albumu občutek epskosti. Na tokratnem izdelku mogoče celo najbolj izstopa »instrumentalni« (če izvzamemo govorjeno besedilo) komad Crossing Over, ki bi mogoče celo z vokali izgubil na sami moči.

Arkadius je znan po tem, da v vsak album vpelje dovoljšnjo mero vsakega elementa, ki je potreben, da album postane album Suidakre. Nianse, ki pa se vseskozi spreminjajo in izboljšajo izdelek, so le pika na i. Wolfbite je zanimiv izdelek, ki preudarno prepleta hitre in agresivne pasaže z melodijami in keltskimi zvoki, ki ustvarijo edinstven zvok z imenom Suidakra. Mogoče pa bodo Suidakra s tem albumom končno stopili iz ozadja in se svetu predstavili v vsej svoji veličini.

 

» … A dreadful and soul searing fate,
I have none and nothing left...
Save bloodshed and destruction,
I am what I am… «

SORODNE VSEBINE:
6. 4. 2004Debauchery - Kill Maim Burn / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 9. 2021
Sörceress - The Four Centaurs
Recenzija
22. 9. 2021
Powerwolf - Call of the Wild
Recenzija
17. 9. 2021
Dispyt - Total Death - Total Live
Recenzija
16. 9. 2021
Caliban - Zeitgeister (EP)
Recenzija
15. 9. 2021
Mossgiver - Led by the Glowing River
Recenzija
14. 9. 2021
Metalsteel - Forsaken by the Gods
Recenzija
9. 9. 2021
Dickless Tracy - Grave New World
Recenzija
8. 9. 2021
Born of Osiris - Angel or Alien
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2021
Hellsword, Challenger
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
25. 9. 2021
ODPOVEDANO! Siderean, Assumption
Pruh, Svečina
25. 9. 2021
Unforgiven 4
Orto Bar, Ljubljana
25. 9. 2021
Morost, Agan
Mostovna, Nova Gorica
26. 9. 2021
Leechfeast, Left to Starve
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
30. 9. 2021
Ambra, Hoba, Decair
Orto Bar, Ljubljana