Terminal Disease so izkušena thrash/groove metal zasedba iz Zagorja ob Savi. Zasedba je letos praznovala 25 let obstoja, s prvencem Through the Eye of Disease pa si je ob častitljivi obletnici podarila najlepše darilo, ki je možno. Številnim nastopom po dveh desetletjih in pol tako ob bok postavlja prvi dolgometražni album, ki predstavlja v karieri vsakega banda zelo pomemben, če ne celo najpomembnejši mejnik nasploh.

Zasavčani so v času korone stopili na plin kreativnosti ter produktivnosti in nam najprej leta 2021 postregli s polvečercem Kingdom of One, ki ga je kot sklepno dejanje trdega in vztrajnega dela nedavno nasledil na tem mestu recenzirani prvenec. Ta prinaša sedem novih pesmi, ki jih je zasedba v preteklosti že večkrat predstavila v živo. A tudi sicer se Terminalci niso kaj dosti umaknili od lastnega recepta pisanja groovy thrash metal komadov. Na hitro bi rekel, da ustvarja zasedba metal, ki je nekakšna mešanica Pantere in Sepulture z dodatkom melodike. Za dinamično podlago v veliki meri iz ozadja skrbi cupa-cupa bobnanje, medtem ko so glede na strnjen opis prejšnjega stavka določeni kitarski riffi thrashersko hitri, drugi malo bolj groovy, tretji pa dosti melodični. Na vokalu je Danijel večinoma sam, na pomoč mu iz ozadja kdaj pa kdaj prileti kateri od kolegov iz banda, medtem ko se je zasedba pri uvodnem komadu Morbid Curiosity poigrala še z efektom, ki spominja na uporabo megafona. In medtem ko otvoritveni komad stavi močneje na thrashersko energijo, s čimer je pripravljena odlična podlaga za uvod v album, že naslednji komad Point of No Return ponudi več groova in polno headbanging trenutkov.

Na ta način nas Terminalci peljejo skozi album, kar pomeni, da nam ponudijo razgibano izkušnjo, ki je dodatno začinjena še s kakšno prijetno kitarsko solažo. Teh seveda ni v izobilju, temveč so vkomponirane v posamezne komade v pravem razmerju, tako da komadi ne delujejo osladno mehko, temveč ohranijo metalsko udarnost.

Glede na to, da Through the Eye of Disease ponuja manj kot pol ure glasbe, me ne bi nič motilo, če band v kakšni svoji omari skriva še kak neizdan komad ali dva, zaradi česar bi kmalu spet lahko poslušali kaj novega od Terminal Disease.