Tomcatov verjetno nihče ne kurca toliko kot jaz. Resda zgolj v šali in njim v ksiht, ker smo prijatelji, pogosto pa znam tudi povsem brutalno zadeti v živo. To je tudi razlog, zakaj sem ponovno prevzel nalogo, da recenziram njihovo ploščo, drugi studijski izdelek po vrsti – Something's Coming on Wrong.
Kot redni bralci Paranoida veste, so Tomcat med prehodom v leto 2015 skoraj v celoti zamenjali postavo in kmalu zatem »klecajočih kolen« prvič skupaj nastopili kot predskupina Lordi v Kinu Šiška. A od tedaj je preteklo kar precej piva, nabralo se je veliko kilometrine, in tako je pred nami novi izdelek na neki način »novega« banda.
Težko bi opisal zvok novih Tomcat; vokalno in v dobršni meri tudi instrumentalno mi vlečejo na grunge, vendar od tega praktično odstopajo vsi komadi. V osnovi gre še vedno za hard'n'heavy, toda z grunge okusom in (odvisno od komada) elementi funka, bluesa, heavy metala, dirty rocka … pa še česa. Glede na to, da se jih že od samega začetka drži oznaka »glam«, je tega v novih skladbah dejansko slišati še najmanj, če sploh.
Posamičnih komadov tokrat niti ne mislim secirati, lahko pa izpostavim nekaj zanimivosti. Njihov prejšnji single Adrenalin je dobil novo, udarnejšo preobleko pod imenom Is It a Sin, skladbi Hangover s prejšnjega ploščka Bits N' Pieces pa na novem tematsko parira oziroma jo v kovanju besed celo prekaša funky komad z naslovom Smell the Funk, ki ga za predvajanje priporočam ob vsakem družinskem kosilu.
Komadi po intenzivnosti variirajo od jezno-agresivnih riffov in kritičnih besedil do zabavnih »party« ritmov z nekoliko lahkotnejšo tematiko; hkrati pa album pokaže tudi svojo nežn(ejš)o plat. Na tem mestu naj izpostavim, da plošček odlikujeta dve odlični baladi, in sicer Last Letter, na katero popolnoma upravičeno stavijo fantje, ter One Left, ki je meni osebno najljubši komad na plošči, čeprav je baje to grunge balada, jaz pa načeloma ful sovražim grunge. V obeh primerih gre za izjemno poglobljeni in catchy skladbi, v katerih se intenzivno čutijo čustva in duše ustvarjalcev in ob katerih se mi vedno znova naježijo dlake.
In kaj me moti pri albumu? Nekaj me definitivno zbada ves čas, a mi ne uspe locirati te zvočne bolhe. Če kdo ob poslušanju dobi isti občutek, pa najde vzrok pri sebi, naj mi javi. Kot neljubitelju grungea me definitivno moti pretežno »grungeevska« barva glasu, ki jo uporablja vokalist Žiga (sicer pevec z blaznim razponom), a hkrati si marsikateri komad težko predstavljam odpet drugače. Žal mi je, se trudim, ampak očitno se moram pač sprijazniti s tem, da mi je album Something's Coming on Wrong dejansko všeč, čeprav bo verjetno trajalo še nekaj časa, preden se bom spričo tega lahko ponovno pogledal v ogledalo.
Okej, šalo na stran. Dejstvo je, da Tomcat funkcionirajo in ustvarjajo bolj(še) kot kadarkoli prej v svoji burni zgodovini. Iz raznolikosti komadov, pa tudi znotraj komadov samih, lahko čutimo povezanost zasedbe, ki se je pred slabima dvema letoma praktično v celoti prerodila. Čutiti je vzajemni ustvarjalni navdih, ki se plete med fanti, ter osebnostni prispevek in srčnost vsakega od članov skupine. Pred seboj imamo band v konstantni evoluciji – Something's Going on Wrong razen zgoraj opisanih povezav nima popolnima nič skupnega z Bits N' Pieces – in glede na zagon, ki ga ima ta ekipa, ne dvomim, da bomo tudi pri naslednjem albumu dobili Mačke s popolnoma drugo dlako.
Nekatere skladbe s ploščka ste lahko že slišali na spletu, da pa bi lahko po svoje presodili ta glasbeni izdelek, boste morali žal še kar nekaj časa počakati. Tomcat namreč potrebujejo vašo pomoč pri izdaji albuma Something's Coming on Wrong, pri čemer so se kot prva glasbena skupina v zgodovini poslužili kampanje Adrifund. Kaj vam ponujajo v zameno za podporo, lahko preverite na tej povezavi.
To je to … Something's Coming on Wrong oziroma nekaj je šlo narobe – a Tomcat z novim albumom definitivno ne.