Vse se nekoč vrne na začetek, tako kot se življenje zaključi in vrne v nič, tako se tudi veliko stvari vrne k začetkom, osnovni ideji, povrne v prvotno oziroma prvinsko stanje. Beseda prvinskost je lahko razumljena ter interpretirana na več različnih in vsakemu posamezniku drugače dojemljivih načinov. Samo bistvo njenega pomena pa je, da vsebuje prvine, ki so dane s samim nastankom ali naravo česa. Ta trditev se lahko aplicira na vse mogoče panoge in nikakor ni le del poglobljenega razmišljanja človeka. Tako so v času drugega vala black metala oziroma »nastanku« norveškega black metala vsi protagonisti prisegali na to glasbeno prvinskost, ki je takrat nekako postala tudi značilnost izdelkov žanra in takratnega časa. Sčasoma se je ta ideja glasbene prvinskosti nekako izgubila v času, a v nekaterih primerih je v duši ljubiteljev black metala in zvoka ta ostala skrita v podzavesti.

Že davnega leta 2004 je svoj poklon norveškemu black metalu izkazal vsestranski Thomas Eriksen in se s projektom Mork podal na zanimivo glasbeno pot. 20 let in šest celovečercev kasneje pa se je v njem obudila potreba po pristni prvinskosti, vrnitvi h koreninam ter bistvu black metala, in tako se je v začetku letošnjega leta rodil projekt Udåd. Če se je Mork skozi vsa ta leta razvijal in postajal močnejši ter mogočnejši, pa je Thomas globoko v sebi ohranil to, kar ga je v samih začetkih izoblikovalo, in se tako z novim projektom oziroma prvencem Udåd vrnil na same začetke svojega ustvarjalnega bistva. Zelo »predrzna« trditev, ki pa dejansko pije vodo.

Udåd z istoimenskim prvencem se v vseh pogledih nagiba k minimalizmu. Tako že vizualna podoba ploščka ne prednjači s kričečo naslovnico, črnina je glavni motiv, ki se vsekakor že ob samem začetku izlije iz ozvočenja in s preprostim uvodom zaobjame poslušalca v celoti. Prav tako je okrnjena tudi zvočna kulisa albuma, kar je morda še nekoliko preveč olepšana fraza, saj se Eriksen izogiba vsem možnim dodatkom in olepšavam. Povedano drugače, prisega na primitiven zvok v stilu zgodnjih plošč Mayhem in Burzum. Osem komadov v skupni dolžini nekaj več kot 45 minut postreže s surovostjo par excellence in se z minimalističnimi prijemi tako v celoti odmika od modernejšega zvoka kot tudi ideji, kako naj bi zvenela sodobna glasba.

Vendar v prvinskosti tiči tudi nekaj več, saj že uvodni komad Den evindelige ende postreže s kitarsko širino, ki se skriva v ozadju. Takšen občutek se z naslednjimi komadi le še stopnjuje, kjer ob večplastnih kitarskih pasažah prevladuje osrednja melodija, te pasaže pa v primerjavi s starejšimi izdelki iz 90-ih ne iščejo svoje identitete v agresiji in jezi, temveč ohranjajo mizantropično in melanholično noto. Ta je najbolj opazna v drugem delu komada Avgudsdyrker, ki v začetku išče vzporednice s starošolskimi prijemi, a se hitro izgubi v melanholičnem zvoku. Ta rdeča nit albuma se z vsakim naslednjim komadom le še nadgrajuje in z dodanimi atipičnimi kitarskimi leadi, ki na trenutke delujejo popolnoma zunaj konteksta, Eriksen ustvari koherentno zmešnjavo, ki deluje brezglavo, izgubljeno. In ravno tukaj tiči mojstrstvo prvenca Udåd, ker s to atipičnostjo in kitarsko nasičenostjo ter prvinskim pristopom ustvari na neki način svojevrsten pristop ob že slišanih zvokih. Mogoče v primerjavi s celotno ploščo najbolj izstopa komad Den virkelige apokryf, ki je najbolj direkten in tudi z večjo mero agresivnosti, čeravno se kričeči vokal z ogromno depresivnosti otepa tega prizvoka. Zadnji del albuma se nato znova nasloni na prvi del, kjer melanholičnost in otožnost prevzameta vajeti v svoje roke in pri komadih Kald iver in Antropofagens hunger ob repetitivnih, a mogočnih kitarskih linijah, privedeta album do neizbežnega konca.

Eriksen je tako s prvencem Udåd postavil neko protiutež, ki jo gradi z Mork, zato primerjava s prvencem Isebakke nikakor ni na mestu. Udåd je namreč pomik še globlje v prvinsko glasbeno plat, ki pa ob večkratnem poslušanju vseeno razkrije nianse, ki so kompleksnejše in od poslušalca zahtevajo, da jih pravilno objame in zaužije. Album je torej pobeg v preteklost s sodobnejšim pridihom, ki pa je dobro zavit v surovo prvinskost. Vsekakor bo ta album nagovoril marsikaterega ljubitelja black metala stare šole, ali se lahko primerja s ploščami takratnega časa oziroma ali je s tem ogrožena ustvarjalna vnema Eriksena pri Mork, pa bo odgovor nikalen. Udåd je stvor, ki živi in diha popolnoma zase ter v svojem svetu in bo ob mrzlih zimskih večerih vsekakor zapolnil glasbeno praznino v mojem domovanju.