Po šestih letih premora se na sceno vračajo zloglasni Britanci Venom. Letos praznujejo četrt stoletja izdaje prvenca Welcome To Hell in le leto manj je minilo od naslednika Black Metal, ki se ga tokrat očitno lotevajo z nasprotne strani.
A na žalost nasprotje ni ostalo samo pri naslovu albuma, temveč se je obrnila tudi kvaliteta. Čeprav so se vrnili k svojim začetkom in muziciranje samo sicer še vedno nekako ostaja v klasični maniri starih Venom, se pravi v grobem nekakšna verzija Motörhead na steroidih, pa gre tokrat za izredno razvlečeno, brezidejno ter nekoherentno zadevo. Album z morebitno izjemo Lucifer Rising ne premore niti enega nadstandardnega, zares »catchy« komada, kot smo jim bili priča v preteklosti (kar spomnite se In League With Satan, Welcome To Hell itd.) – no killers, just fillers! V zameno zato dobimo za skorajda uro dolgočasnih, recikliranih riffov (namesto Mantasa je zdaj v bandu kitarist Mike Hickey, sicer že kitarist pri Cronosovem solo projektu ter bivši kitarist Cathedral), stereotipnih komadov (House Of Darkness, Blessed Death, Burn In Hell) in sicer zelo dobrega Cronosovega vokala, kar pa ob šibki glasbeni podlagi ne pomaga dosti. Solaže so tipično redke, besedila tipično satanistična, tudi pri produkciji gre za izrazito grobo »old-school Venom« verzijo, vendar pa jim je za razliko od pričakovanega uspela le kastracija samih sebe, četudi album resda ni popolna katastrofa.
Pogrevanje stare juhe se ne izplača vedno in nova Venom plošča je zelo dober primer tega. Če želite slišati pravi Venom zvok, ga boste tu tudi dobili, vendar pa se da oseminpetdeset minut, kolikor album traja, prebiti tudi na mnogo boljše načine.

Boštjan