»Čebelji panj je kot majhno kraljestvo, kjer vsaka čebela pozna svojo nalogo. Delavke zbirajo med, skrbijo za zalego, matica pa zagotavlja prihodnost vrste.«

Tako nekako bom načel to prav posebno temo, kjer sem v mislih z delavkami enačil člane skupine Vígljós, ki s svojim delom skrbijo za prehrano in obstoj črnometalske zalege, z besedo »matica« pa bi označil skupino kot celoto. Skupina s pisanjem prav posebne in svojevrstne zgodbe marljivo skrbi in pridno prispeva k prihodnosti black metala. Vlogo protagonista oziroma antagonista v tej zgodbi namreč ne igra gospod Lucifer, ki je deležen mnogoterih črnometalskih slavospevov, ne, ne. Glavnega junaka te zgodbe predstavljajo bitja, ki so zaslužna za utrip našega preljubega, na smrt bolnega in žal že na škrge dihajočega spoja vesoljskega prahu, ki mu pravimo kar Zemlja. Govorim o majhnih, črno-rumenih bitjecih, čebelah. Black metalci, ki opevajo čebele? Je s tabo vse okej? Da, vse v najlepšem redu, posvetimo se jim za trenutek, morda jih celo vzljubimo, obljubim.

Skupina Vígljós je popolnoma sveža skupina iz švicarskega mesta Basel. Obstajajo komaj leto dni, pa nam že predstavljajo svoj prvenec, naslovljen Tome I: Apidӕ. Album dolžine 42 minut je zgrajen iz osmih skladb, med njimi sta, logično, intro in outro. Skupina me je navdušila s svojo hreščečo in umazano produkcijo, ki spominja na dobri stari black metal iz konca osemdesetih oziroma začetka devetdesetih, kjer so se albumi snemali na petnajst wattne ojačevalce v kopalnicah starih staršev, medtem ko so oni z odstranjenimi slušnimi aparati spali in sanjali, da bodo njihovi vnuki odvetniki. Gre za tisti pravi, prvinski black metal, brez akademsko progresivnih kitarskih riffov, brez nepotrebnih tempov svetlobne hitrosti in z vreščečim vokalom, ki na trenutke rahlo spominja na skupino Bethlehem na albumu Schatten aus der Alexander Welt. Udarni ritmi so popestreni tudi z občasno rabo bobnarskih zvoncev, kar je v mojih očeh, oziroma ušesih, imenitna češnjica na grobo stepeni smetani. Precej pester album je obogaten z ekstremno nalezljivo instrumentalno skladbo Dance of the Bumblebee, z ritmiko, ki skoraj spominja na party glasbo, ampak da ne bo pomote, aranžma je vrhunski. Ko jo slišiš prvič, se usidra v možgane, kar je pokazatelj, da izvajalec ve, kaj počne. Zaradi mene bi skladba namesto nekaj manj kot štirih, lahko trajala deset minut. Tukaj pa velja poudariti, da ne gre za priredbo skladbe Rimski-Korsakova, da ne bodo pričakovanja ljubiteljev progresivne glasbe previsoka, gre za čmrljev ples in ne let.

Če ta skladba predstavlja neko veselo popestritev albuma, se na drugi strani pojavi skladba Raiding the Hive, skozi katero skupini perfektno uspe predstaviti tisto katastrofo, ki jo čebele doživijo pri ropanju njihovega panja s težko prigaranimi dobrinami. Ali gre za metaforo ali dobesedno tragedijo, prepuščam individualnemu razumevanju glasbe, ampak objektivno izpade vrhunsko. Album Tome I: Apidӕ je v celoti grajen po istem principu, istem receptu, pa vendar nikoli ne postane dolgočasen. Kljub zvočni ponovljivosti je še vedno dovolj pester in zanimiv za vsakodnevno poslušanje. Kot svežina tej starošolski recepturi pa služi že zgoraj omenjena tematika. Kdo je že kdaj zagrabil električno kitaro, si v prostoru za vaje čez steno narisal obrnjen križ, izobesil Mayhem poster in rekel: »Sedaj bom pa opeval čebele!« Prav nihče, in zadeva dejansko funkcionira. Bravo.

Album je definitivno priporočljiv vsem ljubiteljem black metala stare šole, zagotovo bo sedel že na prvo žogo, skupino pa bo moč v živo videti na njihovem prvem nastopu v inozemstvu pri nas na Mrtvaškem Plesu II ta konec tedna. Sam se nastopa že zelo veselim.