Skupina Vltimas je relativno sveža, zlovešča, mednarodna zasedba ekstremnega metal žanra, ki še ni obeležila prve dekade obstoja. A naj vas beseda »sveža« tukaj ne zavede preveč, saj je skupina sestavljena iz dobro poznanih veteranov ekstremnega metala. Veteranov, ki so snovali sceno v skupinah, kot so Morbid Angel, Mayhem, Aura Noir in Cryptopsy. Idejni vodja stroja je Rune Eriksen, bolj poznan pod psevdonimom Blasphemer, bivši kitarist skupin Mayhem in Aura Noir. Skupaj z Davidom Vincentom (ex-Morbid Angel, ex-Genitortures, I Am Morbid, Terrorizer) na vokalu in bobnarjem Flojem Mounierjem (Cryptopsy) so temu stroju kot trio leta 2015 prižgali luč življenja in slaba štiri leta kasneje izdali prvenec Something Wicked Marches In. Istega leta so v tabor sprejeli portugalskega kitarista Joãa Duarteja (Corpus Christii), pred slabim letom pa se jim je pridružil še Nizozemec Ype Terwisscha van Scheltinga na bas kitari. Tako zasedba sedaj deluje in trese odre ter ušesne koščice kot kvintet. V začetku letošnjega leta, natančneje 15. marca, je skupina izdala drugi album. Kot prvo mi je v oči padlo to, da gredo kitarske zasluge zgolj Eriksenu, Duarte v studiu očitno ni sodeloval. Album nosi naslov Epic, pa je izdelek res tako epski, kot namiguje naslov? Poglejmo.

Kot prvo, pozabite vse, kar ste slišali in vzljubili na debitantskem albumu. Za trenutek tudi odmislite vse skupine, pri katerih so ti gospodje v preteklosti igrali. Izpraznite glavo, zaprite oči in se pripravite na potovanje, kakršnega zagotovo niste pričakovali. Album Epic se od predhodnika tako močno razlikuje, da praktično nimata več skupnih točk, saj že žanrsko tukaj skoraj več ne moremo govoriti o death/black metalu. Stilsko se nihalo razsodbe namreč spusti precej bliže heavy/power metalu kot kakšnemu death ali black metalu. Blast beatov na albumu skoraj ne srečamo, kitarski stil je povsem drugačen, kot smo bili pri Vltimas vajeni. Velik poudarek je na melodiki in razločnih melodičnih solažah, ki so tipične za heavy metal. Tudi vokal v smislu growla je na moje presenečenje očitno ostal na prvem albumu. Tukaj je vokal precej bolj razločen in melodičen. Ste slišali gospoda Davida Vincenta uporabljati vibrato? Ne? No, tukaj ga in prekleto dobro sede v kontekst.

Izdelek nam ponuja devet skladb, od katerih je prva le minutni intro Volens Discordant, ki ustvari občutek neke postkataklizmične borbe za življenje. Nato udari počasen, a zelo nalezljiv doomy riff skladbe Epic. Kljub zelo melodičnemu refrenu imenitno ustvarja precej temačno in obupano ozračje, saj tudi opeva neke vrste padec človeške vrste. Album postane z naslednjo skladbo za nekaj odtenkov bolj dinamičen. Miserere je grajena bolj po receptu power metala s ščepcem thrasha. Tipični powermetalski ritem z udarno kitarsko melodiko in kar tremi krajšimi solažami pri trajanju skladbe manj kot štiri minute te hočeš nočeš spravi v rahlo premikanje. Pri tej skladbi mi je že po prvem poslušanju v glavi ostal refren, ki je prav tako neki hudičevo posrečen zvarek gotskega power metala: melodično večglasje, pospremljeno z dvojnim bas bobnom. V mojih ušesih funkcionira prav fino.

Skladba številka štiri ali Exercitus Irae je gledano kot celota tudi najhitrejša skladba na albumu. Prevod naslova je »prakticiranje jeze« in ravno v tem stilu skladba deluje – kot nagovarjanje v boj, dobesedno nam vliva energijo in kliče k zboru v trume, kar dodatno poudarjata hitri militantni ritem in ponovljivi kitarski riff, ki bi lahko rezal kosti. In če nas je ta skladba napolnila z destruktivno energijo in željo, da bi nekomu eno primazali, ker nam ni simpatičen, nas bo naslednja nasmejala. Vsaj mene je. Gre za Mephisto Manifesto, ki je hkrati najbolj nalezljiva skladba albuma, saj se že po prvem poslušanju zapeče v možgane. Smešna pa mi je zaradi ponavljajočih se sekvenc, pri katerih se glasi besedilo nekako tako: »I'm working, I'm working…«. Te sekvence skladbe so mi pred oči nemudoma naslikale prešerne škrate, ki kopljejo rudo. Prav vidim te majhne kosmate možiclje s krampi, kako si veselo prepevajo in kopljejo. Ampak šalo na stran, stvar je narejena tako dobro, da se kar vidim, kako na koncertu med publiko uživam s počasnim nihanjem glave naprej in nazaj. Posrečen komad, nimaš kaj.

Najkrajšo stvaritev albuma, če seveda preskočimo intro, predstavlja skladba Scorcher, ki je tudi edina skladba, ki se najbolj približa Vltimasu s predhodnika. Ta pa res nima prav nič skupnega s kakšnim power ali heavy metalom, tukaj gre za prvovrstni death metal, ki opeva morilski pohod nesvete entitete po Zemlji. Mogoče ravno ta skladba zaradi svoje drugačnosti v okolju, v katerem se je znašla, izmed vseh najbolj izstopa. Ozračje se z naslednjo skladbo Invictus, ki pomeni nepremagan oziroma neosvojljiv, počasi začne umirjati, ritem se upočasni, refren spominja na pomirjujoče zborovsko petje nizkih tonov. Utrip se znižuje do zaključka, ki bi si ga zlahka predstavljal kot zaključek albuma, saj gre za počasno igranje neke preproste melodije na kitaro, ki počasi utihne, in zopet odpreš oči.

Pa vendar te nenadno trešči batina Nature's Fangs in zaveš se, da še ni konec albuma. Skladba se začne dokaj udarno, a nadaljevanje je precej medlo. Govori o maščevanju matere narave nad človekom zaradi njegovega pohlepa. Nekako nam pred obraz postavi zrcalo časa, pri čemer verjamem, da vsem ne bo ravno prijetno. Album se zaključi z zelo zanimivo skladbo Spoils of War, ki nosi v sebi popoln vajb stare šole. V tej počasni skladbi slišim Megadeth, slišim Metallico, ko pa se nekje na polovici pojavi še referenčni riff na Black Sabbath, sem pa sam pri sebi rekel, mater, to je to, kar pogrešam pri novih izdajah, občutek nostalgije.

Ali je torej album Epic epski? Na svojevrsten način celo je! Gre sicer za nekaj popolnoma drugačnega, kot bi poslušalec pričakoval, ampak to ni nujno slabo. Ravno obratno, na albumu praktično ni slabe skladbe. Ni takozvanih »filerjev«. Zlasti me je pozitivno presenetilo dejstvo, da vsaka skladba deluje zares pristno, pisana je z občutkom in smislom. Skozi celo, nekaj manj kot 40 minut dolgo potovanje nisem imel niti za delček momenta občutek, da je kar koli narejeno prisiljeno in na hitro.

Kot ste razbrali, gre za odličen album, ki ga z veseljem priporočam tudi ljudem, ki v death ali black metalu ne vidijo neke privlačnosti. Ali pa ima album tudi kakšno zloveščo noto kot predhodnik? IMA! Kljub vsej svoji melodičnosti skupini Vltimas uspeva skozi cel album držati neko zloveščo nit, ki deluje kot ravno pravšnji ščepec hudičeve začimbe za en zares dober celosten izdelek. Bravo!