Pravijo, da so Kristusova leta tekom življenjskega cikla najbolj »zajebana« leta. Zakaj? Pri 33 nisi več mladič in nisi še starec. Pojavljati se začenjajo bolečine v sklepih, ki so nedavno še brezhibno funkcionirali, lasje začnejo zapuščati glavo in romajo na mesta, kjer jih prej ni bilo, povrh vsega pa se pojavljajo tudi v drugem, nekoliko svetlejšem barvnem odtenku. Po eni strani si za mlada dekleta prestar, za starejše dame premlad, po drugi pa si spet za mlade, denarja željne gospodične premlad in za starejše, bogate vdove prestar, skratka leta, pri katerih nisi ne riba in ne žaba. Sladkokisle skrbi, ki gubajo čela marsikomu, razen zloglasnim pionirjem norveškega black metala, Gorgoroth. Oni se s tem niti najmanj ne obremenjujejo in še danes furajo svoj »fuck off« stil skoraj do potankosti enako, kot so ga v zlatih 90-ih, skoraj. Tako so se ob svojem 33. jubileju obstoja odločili za krajšo turnejo, da svoje okrvavljene svečke upihnejo s tremi spremljevalnimi skupinami in z izbrano množico ljudi na desetih različnih lokacijah, med katerimi je bil tudi ljubljanski Orto Bar. Prava poslastica za črnoželezne gurmane, zato predlagam, da si kar pogledamo, kakšen je bil ta jubilejni nastop in kako se je večer pravzaprav odvijal.

Prvo svečko večera so dobre tri minutke pred napovedanim štartom prižgali madžarski thrash metalci Archaic. Glede na zvezde večera žanrsko nekoliko netipična skupina, boste rekli, a počakajte na nadaljevanje. V glavnem, gre za izjemno energično skupino mladostniškega videza, ki kot taka obstaja že od leta 2004 in se ponaša s tremi celovečerci. Preigravajo surov in hiter thrash metal z groovy vložki in krasnimi dvoglasji, ki so v živo z odlično uigranostjo skupine izpadli vrhunsko. Presenetili so me krajši nagovori kitarista v slovenskem jeziku in bil sem prepričan, da ima ta glede na izgovorjavo tudi slovenske korenine, a po manjši analizi imena sem spoznal, da zveni njegovo ime bolj madžarsko kot golaž in paprikaš skupaj, tako da ne vem, od kod mu to poznavanje, ampak vsekakor odlično in pohvalno. Dvorano Orto Bara so glede na to, da je bila velika večina publike blackmetalske narave, na moje presenečenje dodobra napolnili in s 30-minutnim repertoarjem fino ogreli za to, kar je sledilo. Tudi člani skupine so dajali vtis, da so nad nastopom več kot zadovoljni, in prav rad bi jih še kdaj videl, a morda raje v spremljavi kakšnega žanrsko bližjega banda.

Setlista Archaic: Hidden Desire, Behind, Last Man Standing, The Truth, Lines, Until We Fade.

Po krajši, le desetminutni pavzi so oder zavzeli Američani Death Rattle. In tukaj se mi je v podzavesti pojavil stavek: »Kaj pa je tebe treba bilo …«. Nerad opravljam skupine, ampak tega pa na tem dogodku res ni bilo treba. Gre za nekakšno mešanico groove metala in metalcora, saj veste, mišice, kratka frizura in tatuji po celih rokah, da ne pozabim kape na šilt. Gledano res objektivno je bil njihov nastop sicer dobro uigran, pevec, ki je na las podoben Chucku Norrisu, je postregel z nezemeljskim, močnim vokalom, ki mu ni in ni pobralo sape, ter dinamično športno gestikulacijo in obveznim sonožnim poskakovanjem. Zvok sam pa je bil z le eno kitaro nekoliko prazen in tudi sami riffi precej nezanimivi. Osebno mi mešanice takšnih zvrsti nikakor niso blizu in najverjetneje v svojem predalčku morda ne zvenijo slabo, ampak mene in kar nekaj ostalih obiskovalcev njihov nastop ni niti najmanj ganil, kar se je kazalo v precej redkeje zapolnjeni dvorani kot pri otvoritveni skupini. Posledično moram priznati, da sem njihov polurni nastop zapustil dokaj zgodaj in čas raje izkoristil s klepetom ob kozarčku piva. Tako da mi žal ni poznano, katere skladbe so preigravali, vem pa, da je točeno pivo 4 evre.

Ob 20:35 pa je sledilo nekaj povsem drugačnega. Aeternus, legendarni Aeternus pravzaprav. Skupina, ki obstaja le leto manj kot Gorgoroth in so jim tudi hierarhično gledano kar za petami, Slovenijo pa so nazadnje obiskali davnega leta 2006, ko jih je gostil mariborski MC. Preigravajo vranje črno obarvan death metal norveške šole, oziroma dark metal, kot ga imenujejo sami. Torej zelo temačna glasba, ki brez oklevanja orisuje to hladno in morbidno skandinavsko mističnost. Kot se spodobi za skupino njihovega kova, imajo tudi oni tisti pristen, norveški rahlo ciničen »fuck off« pristop. Tukaj ni kakšnih roadiejev, kje pa. Skupina si oder za nastop s kapucami na glavi pripravi kar sama, zakaj pa ne. Fokus njihovega 50-minutnega repertoarja je bil usmerjen v prva dva in zadnje tri celovečerce, vključno s prvim EP-jem, Dark Sorcery. Energija z odra je bila zunajzemeljska, zvok odličen, ravno prav uravnotežen, skupina sama pa je bila kar dobro uigrana. »Kar dobro« tukaj pomeni, da nastop ni bil popolnoma brezhiben, a so manjši kiksi, predvsem pri dvoglasjih, v primerjavi s ponujeno celoto zanemarljivi in že zdavnaj pozabljeni. Nekaj prav posebnega pa je vsekakor hladnocinični in flegmatični nastop edinega originalnega člana, Aresa. V nizki bojni pozi lahkotno igra kitaro in ob growlanju meni nič tebi nič brezbrižno prežvekuje žvečilko, kot bi čakal na popoldanski avtobus. Krasno. Nastop Aeternus je bil minimalističen, a zelo pristen, kot se za skupino takšnega žanra spodobi, in odkrito, ne bi zameril, če bi jim organizatorji naklonili kakšne minutke več.

Setlista Aeternus: Raven and Blood, There’s No Wine Like the Blood’s Crimson, Existentialist Hunter, There Will Be None, Hedning, The Confusion of Tongues, World Bleak Nepotism, Sworn Revenge.

Tokratna pavza je trajala nekoliko dlje, saj si skupina Aeternus in Gorgoroth delita bobnarja, ki si je moral ne samo odpočiti, temveč nase tudi nadeti make-up. Tako so tokrat v tišini natančno pet minut pred deseto skozi množico ljudi ob spremstvu varnostnikov prikorakali vsemogočni Gorgoroth. Gorgoroth veljajo za ene najbolj neaktivno aktivnih skupin, saj koncertirajo precej pogosto in praktično povsod, s poudarkom na skoraj identični setlisti zadnjih deset plus let, a v studiu vlada mrtvilo. Škoda. Da ne zaidem … Na moje presenečenje iz zvočnikov tokrat ni zadonela pogrebna koračnica ali Marche funebre, temveč Domine in virtute tua laetabitur rex, zaključna instrumentalna skladba albuma Twilight of the Idols. Takoj sem pomislil, da nam bodo pa tokrat po vseh teh letih ponudili nov, oziroma spremenjen set skladb … Ne, niso.

Moram priznati, da sem bil sprva negativno presenečen, saj so v štartu zveneli naravnost grozno. Infernus in njegov sezonski kitarist Aindiachaí sta igrala mimo ritma in drug mimo drugega, tako tudi, logično, niti Hoest ni mogel sovpasti, če je vsak igral svoj ritem, ampak so se na srečo le zbrali in začenjali zveneti čedalje boljše. Ne bom se zlagal, če bom trdil, da so postajali iz skladbe v skladbo boljši, bolj močni, bolj temačni, bolj Gorgoroth. S svojo energijo so iz ljudi izvabili ekstremne mosh pite in ustvarili vzdušje, kot ga le redki zmorejo. Odrske prezence, kot jo imajo Gorgoroth, nima prav veliko skupin, v ljudeh jim uspeva vzbuditi občutek nekakšnega strahospoštovanja. Poslušalce vsakič znova popeljejo skozi vsa ustvarjalna leta, skozi celotno diskografijo, razen albuma Ad majorem Sathanas gloriam, zakaj ga vedno izpustijo, mi ni jasno, a tako ali tako ni pretirano zanimiv izdelek. Kar me je na njihovem zadnjem koncertu, ki sem ga obiskal pred nekaj leti v hrvaški prestolnici, najbolj razočaralo, je bilo tokrat odigrano v piko in je tako predstavljalo celo vrhunec moje izkušnje. To je bila skladba Incipit Satan, ki je najbrž tudi moja najljubša skladba skupine. Hvala. Po dobrih 55 minutah in 14 skladbah so krvavi gospodje v ritmu Marche funebre oder tudi zapustili, v nas pa pustili znova en odličen vtis.

Gorgoroth je posebna in unikatna skupina, ki jo preprosto moraš videti in občutiti v živo, zares razočaran nad njimi še nisem bil nikoli. »Pa saj trdiš, da vedno igrajo iste komade in veš, kaj boš dobil«, boste rekli. Delno morda celo drži, ampak nič ne de, dober film si prav tako predvajaš večkrat, četudi že poznaš dialoge na pamet, mar ne?

Setlista Gorgoroth: Bergtrollets hevn, Aneuthanasia, Gorgoroth, Katharinas bortgang, Revelation of Doom, Forces of Satan Storms, Ødeleggelse og undergang/Blood Stains the Circle, Cleansing Fire, Destroyer/Incipit Satan, Krig, Kala brahman, Unchain My Heart!!!