V soboto, 21. maja, se je v posebej mrtvem tržaškem prostoru odvil koncert metal glasbe. Organizaciji Rock Out X Project in Rock On Radio Show sta za prizorišče izbrali Kulturni Dom na Proseku na Krasu. Odvijal se je v notranjih prostorih gledališča Kulturnega doma, na zunanjih prostorih, kjer so nekoč prirejali veselice, pa je stala cona za hrano in pijačo. Festival je bil organiziran po principu prostega vstopa za člane društva Rock Out X Project; vpisnine so zbirali tudi pred vhodom. Na dogodku bi moralo nastopiti pet bendov iz Trsta in okolice: Bruzai, Shameless, Estriver, Tytus in Sinheresy. Žal so bili Tytus prisiljeni odpovedati zaradi covida. Koncert se je začel zgodaj, že ob 17-ih, saj velja v celi pokrajini pravilo (t. i. zakon »anti-movida«!), ki veli tišino od 23. ure dalje, kar je privedlo do številnih zaprtij lokalov in lokaciji, ki so nudile živo glasbo. Že pred začetkom glasbe je bilo na lokaciji precej ljudi, od trinajstletnikov do starih rockerjev.
BRUZAI
Prvi nastopajoč band je bil Bruzai (prev. zažgani): skupina star(ejš)ih punk rockerjev, ustanovljena leta 1998. Band celotno svoje ustvarjanje posveča igranju priredb na principu hard cover: pesmi niso le ponovno izvedene z namenom, da bodo čim bolj zveste originalu, temveč so skoraj napisane na novo. V izrazito punkovskem ključu smo torej lahko slišali številne klasike 20. stoletja: Still Loving You od Scorpions, Child in Time od Deep Purple, pa tudi These Boots are Made for Walkin in podobne pesmi, tudi iz jazzovskega repertoarja. Nastop banda je, predvsem v svoji otvoritveni funkciji, izpadel povsem učinkovit: prvi ljudje so začeli plesati in že se je ustvarjala vrsta pri šanku. Posebnega efekta so bile deležne številne pesmi, ki so bile izvedene v obliki »medley«, se pravi več (delov) različnih pesmi, spojenih v eno. Sproščena komunikacija v tržaškem narečju je s publiko ustvarila razigrano in dobro razpoloženo atmosfero, ki je zaznamovala cel večer.
SHAMELESS
Shamless, pravo ime za prave ljudi. To je cover band, sestavljen v celoti iz mladostnikov. Njihove starosti so od 15 do 18 let, zaradi česar si je marsikdo postavil vprašanje, kako se bo to zlilo med ostale, bolj izkušene bande. Zaman. Mlada zasedba je priredila neverjetno vzdušje. Zaradi vsesplošnega presenečenja so bili iz publike ves čas slišati vzkliki prošenj za solaže. Mladi Shameless so uslišali prav vse prošnje, slišali smo zato solaže prav vseh članov banda. Poleg tega so postregli z raznimi priredbami iz rocka in metala, kot so Iron Maiden, Tool in Deep Purple, predstavili pa so tudi dva avtorska komada. Publika se jih nikakor ni mogla naveličati, zato so postregli s kar tremi bonus komadi, med katerimi je bil eden priredba skupine Tool. Pred začetkom pesmi si je basist moral izposoditi bas skupine Bruzai, saj je eno struno popolnoma preigral, dokler ni počila. Vrhunski nastop, ki se ga lahko samo pohvali.
ESTRIVER
Estriver so tržaški projekt, ki se je preporodil iz starejšega projekta Bluerose. Njihovo glasbo bi lahko opisali kot heavy metal s progresivnimi trenutki. Ti se uresničujejo predvsem v občasnih spremembah ritma. Skupina je pod imenom Estriver izdala le en album, ki bi bil zadnji album triptiha, a je začel izhajati pod imenom Bluerose in z njim je dosegla italijansko občinstvo tudi izven lokalnega konteksta. Vokal se v širokem razponu vije nad predelano podlago, ki je pogosto spretno harmonizirana. Sam izveden repertoar je bil tudi dovolj raznolik, da so lahko pokazali vse, česar so zmožni. Material je šel v širokem spektru hitrejših, srednjih in počasnih, celo akustičnih komadov, ki pa jih je skupina obvladala. Soliden nastop skupine je bil tudi nekakšna prelomnica večera, ki je ločila prvi, bolj rockersko usmerjen del festivala od večernega, metal dela.
SINHERESY
Ker so bili Tytus primorani odpovedati nastop zaradi bolezni (covid), so Estriver nasledili Sinheresy. Škoda, saj je bil to najbolj »heavy« del večera. Sinheresy so mednarodno dokaj prepoznaven band iz Trsta, ki se lahko pohvali z že zelo uspešno kariero. To je bil med drugim za četverko tudi prvi postpandemični nastop, ki so ga sicer odigrali v odlični formi. Na začetku večera so prvič predstavili v živo nekaj pesmi z zadnjega albuma Out of Connection, nadaljevali pa so z mešano setlisto ter zaigrali tudi znameniti Last Fall in Paint the World. Posebnost tega koncerta so bili razigrani otroci v prvi vrsti, ki so ves čas veselo plesali ter prepevali pesmi banda. Vokalistka Cecilia je z njimi večkrat vzpostavila očesni stik, s čemer je otroke še bolj razveselila. Ostali del publike je prepustil prve vrste mladim metalcem in se je zato postopoma vse bolj razdivjal v zadnjih vrstah. Sinheresy sicer igrajo počasnejši symphonic metal, vendar domače publike to ni ustavilo. Zaradi žal nizkega števila takovrstnih dogodkov v okolici Trsta se publika razveseli vsakega banda iz kakršne koli zvrsti, še bolj pa so zvesti tistim domačim bandom, ki jim je prodor na sceno uspel, kot je Sinheresy, vendar podobno velja tudi za tržaške koncerte Rhapsody of Fire. In to zvestobo pokažejo s poznavanjem pesmi, interakcijo z bandom, konstantnimi spodbudami ter z mosh pitom, ki je zaradi skrbi do mladih upov iz prvih vrst potekal v zadnjih vrstah, daleč stran od odra. Za zaključek so Sinheresy na vzklike publike dopolnili koncert še s priredbo Bring me to Life prepoznavnih Evanescence.
Žal so se na tej točki pokazale tudi slabosti lokacije, ravno tako so prihajale na dan organizacijske težave. Postavitev blagajne za naročanje hrane in pijače ravno med glavnim vhodom in odrom ni bila najbolj posrečena izbira. Proti večeru se je namreč število ljudi postopoma povečevalo, kar je ustvarilo dolgo čakalno vrsto ravno pred odrom. Lokacija je sama po sebi sicer super, vsak prisoten pa bo potrdil, da zagotovo ni prava dvorana za koncerte ob poletnih temperaturah. Notri je bila namreč prava savna, prezračevanje pa je v dvorani nezadostno. Poleg tega pa je pri šanku s hrano že med igranjem drugega banda zmanjkalo kruha, povečano število ljudi pa je takoj »zamašilo« malo fritezo, ki je bila sposobna peči le po dve porciji naenkrat. Zelo neposrečena odločitev.
Da ne bova preveč kritična do organizatorjev, je na tem mestu pomembno poudariti, da je Rock Out Project edini resnejši organizator takih dogodkov v Trstu. Žal se morajo konstantno soočati z nerazumno represijo dogodkov v živo in umetnosti nasploh (kot na primer prej omenjeni zakon »anti-movida«), kar seveda med drugim otežuje tudi iskanje primernih lokacij in organizacijo dogodkov nasploh. V zadnjih mesecih je namreč župan, kot že v prejšnjem mandatu, samo povečal represijo. Po nerazumnih zakonih proti hrupu, ki so se konkretizirali z visoko prisotnostjo policije po številnih lokalih – celo v tistih, kjer ni bilo žive glasbe – je zdaj napadel tudi ulične glasbenike in zaprl številne možnosti in prostore izvajanja. K sreči nastajajo v mestu novi mladi kolektivi, ki so začeli organizirati nove glasbene in družbene situacije, v obliki manjših sejmov ali nedovoljenih koncertov/jam sessionov, kar je jasen dokaz različnih želja institucij in mladega prebivalstva.
