.jpg)
Končno smo dočakali koncert, ki je bil iz vsem znanih razlogov že večkrat prestavljen. Kljub sproščanju omejitev je v zadnjem času turneje odpovedalo več večjih skupin, zato nisem zares verjela, da se bo kultni melodični black metal band vrnil v našo prestolnico. In če so Messa dan prej turnejo začeli v Ljubljani, so Ancient svojo zaključili ravno pri nas. In če mi že v srednješolskih letih ni bilo usojeno videti Ancient, ker nisem uspela spraskati skupaj tistih dobrih 2000 SIT za njihov koncert v Ljubljani (leta 2005 v organizaciji Leather Throne), sem jih naposled ujela v živo preteklo soboto v Channel Zeru.
Na sobotni večer so led prebili domačini Morost, ki stavijo na progresivni death metal in so pred dobrim letom dni izdali svoj drugi studijski celovečerec Forged Entropy. Odkar so koncerti bolj ali manj spet izvedljivi, ga pridno promovirajo, od lanskega koncerta na letnem vrtu Gala Hale pa je minilo ravno dovolj časa, da sem lahko osvežila spomin, kako zvenijo novejši komadi. Že med prvim – po uvodu so nas namreč takoj udarili z enim najboljših na albumu, The Conundrum – so se mi ob rdeči osvetlitvi, megli, nizko uglašenih kitarah in Jonasovem vokalu začele porajati asociacije na Paradise Lost in At the Gates, s tem da imajo Morost še masivnejši zvok in več progresivnih prvin. Med vsemi nastopajočimi so imeli ravno kot prva predskupina najboljše ozvočenje. V primerjavi s prvencem, s katerega so zaigrali samo Thorp Afield, so novejši komadi ritmično manj zahtevni, zato jim je lahko kimajoč po ritmu sledilo več obiskovalcev, ki so do sredine seta že dodobra napolnili dvorano. Bandove energije se je, zlasti med komadom Beg, nalezlo nekaj najbolj zagretih dolgolascev v prvi vrsti, sicer pa do večjih pretresov med publiko ni prišlo, ker je bilo še zgodaj in ker so igrali pred občinstvom, ki je v veliki meri prišlo poslušati dve bolj tradicionalni black metal zasedbi. Morost so svoje delo kljub temu opravili z odliko in dobro utrli pot svojim srbskim kolegom. Če ste jih v soboto zamudili, lahko Morost jutri ujamete v Ilirski Bistrici skupaj z Agan in Sovrag ali pa 20. maja v Kamniku z Dickless Tracy.
Setlista Morost: Intro, The Conundrum, Artificial Time, Thorp Afield, Beg, The Joy of Pandemonial Ruination, Fat Shepherds.
Točno po razporedu so ob pol deseti oder zavzeli veterani srbskega black metala. The Stone sem nazadnje videla v Črnomlju z Nefasom na vokalu in zaradi vseh kadrovskih menjav nisem vedela, kaj pričakovati. Od prvotne postave je ostal samo še Kozeljnik, po odhodu kitarista Demonetrasa se je skupini lani pridružil dolgoletni kolega Inimicvs, v Ljubljani pa je band nastopil z mlajšim bobnarjem, ki ga vokalist Glad ni niti posebej predstavil. Ne glede na vse so The Stone tudi tokrat pokazali, da lahko pri njih vedno računamo na enako mero profesionalnosti, na katero so nas navadili s številnimi koncerti skozi vsa ta leta. Zato tudi ne preseneča, da imajo v Sloveniji tako močno bazo poslušalcev, ki so svojo podporo izkazovali z nošenjem njihovih majic na koncertu. In teh res ni bilo malo. The Stone so tudi pozitivno presenetili z izborom komadov, pa čeprav so izpustili kakšnega mojega favorita. Začeli so z uvodnim komadom v tretji album iz leta 2006 in zaigrali še nekaj starejših stvaritev, kot sta Serbian Wood in Vihor paganske osvete, drugo polovico seta pa razdelili med aktualnejše albume Nekroza (Dani crni, Kamenolom), Teatar Apsurda (Gavarnovo) in Kosturnice (Pramaglina, Kosturnice). Prijateljico, ki nikoli ne izpusti koncerta The Stone, so še posebej razveselili s komadom U kamenu s prvenca Словенска крв. Zaradi nekaj podobnosti s starimi Nokturnal Mortum se je dobro prilegal tudi meni, sicer pa je set nasploh zelo dobro sprejelo tudi občinstvo. Lase so vihteli tako mlajši kot tudi starejši obiskovalci, slednji pa so bili tokrat kar v večini. Smolo so imeli edino z zvokom, saj je bil večinoma zamazan in hreščeč, tudi pred mešalno mizo. Pa ne, da mora biti čist kot solza, je pa vseeno škoda, ko se zaradi tega izgubljajo različni odtenki in detajli. Posledično pol komadov zveni enolično, čeprav si z izjemo kakšnih ritmov in prehodov niti niso tako zelo podobni. Sobotna izvedba torej ni bila nujno moja najljubša, je bila pa kot vedno dobra.
Setlista The Stone: Unveiled Evil, U kamenu, Dani crni, Pramaglina, Gavranovo, Vihor paganske osvete, Kosturnice, Serbian Wood, Kamenolom.
Malo pred enajsto je napočil trenutek resnice. Ali lahko eno največjih imen na black metal sceni iz 90-ih po toliko letih in daljšem zatišju upraviči svoj sloves? Na kratko: da, in še kako. Ancient so v Channel Zero privabili obraze, ki jih na tovrstnih koncertih redko videvam ali pa sem se z njimi celo srečala prvič. Zaradi The Stone se je z njimi prvič srečalo tudi nekaj mlajših obiskovalcev, ki so jih Ancient kar vse po vrsti navdušili. Ko se je na primer prijatelj, ki se je rodil malo po izidu bandovega debitantskega dema, po nekaj komadih končno privadil na Zelovo opravo in se nehal iz njega norčevati, se je lahko samo še prepustil izredno nalezljivemu melodičnemu black metalu, kakršnega so Ancient preigravali med letoma 1994 in 1995. Tako kot mnogim je pandemija novega koronavirusa načrte prekrižala tudi Ancient, saj so želeli predlani obeležiti 25. obletnico izida prvenca Svartalvheim in EP-ja Trolltaar z nekaj koncerti v živo. Zato so nam ob tej priložnosti odigrali skoraj cel prvenec, s katerega sta se mi v spomin najbolj vtisnila The Call of the Absu Deep ter Eerily Howling Winds, in vse tri komade z omenjenega EP-ja. Čeprav sem od banda s toliko kilometrine pričakovala profesionalen nastop, mi je zelo hitro padel v oči basist Dhilorz. Na odru se počuti zelo domače, zlahka in zelo naravno vzdržuje stik z občinstvom tudi brez mikrofona, komade pa bi verjetno znal zaigrati in odpeti na pamet tudi v spanju. Navsezadnje je v skupini od preloma tisočletja in vsaj v Ljubljani je vidno užival v preigravanju starejših komadov. Podobno bi lahko opisala frontmana Zela. V začetku meseca je praznoval abrahama, pa vendar v živo vzbuja vtis, kot da Ancient ni dal nikoli na led in je vsa ta leta ohranjal mladostnost s koncertiranjem. Za največje presenečenje so Ancient poskrbeli, ko so za zaključek Quorthonu v čast zaigrali priredbo 13 Candles. Veselica pod odrom se je na tej točki samo še bolj razvnela, zaradi česar je na koncu občinstvu verjetno zmanjkalo energije, da bi si izborilo še bis.
Setlista Ancient: Svartalvheim (intro), Trumps of an Archangel, Huldradans, The Call of the Absu Deep, Det glemte riket, Paa evig vandring, Eerily Howling Winds, Likferd, Outro, Trolltaar, Nattens skjønnhet, 13 Candles, Fjellets Hemmelighet (outro).
Pojma nimam, kakšne načrte imajo Ancient za prihodnost, vendar je bil sobotni koncert vsekakor nekaj posebnega in neponovljivega. Z nami so delili nekaj, kar je znala med koncertom ceniti velika večina obiskovalcev. V sedanji poplavi metal koncertov, ki jih je v zadnjih dveh letih marsikdo krvavo pogrešal, sem vesela, da sem se v zadnjem trenutku vseeno odločila pravilno in obiskala koncert. Znova se je izkazalo, da ima kultura mnogo obrazov in da je metal glasbeni izraz, ki z nekaterimi ostaja vse življenje. Kljub negotovi prihodnosti upam, da bosta Dihurja lahko še naprej počela stvari, ki jih imata najraje in v katerih sta pri nas najboljša.
