Če je lani in predlani drugi teden julija pripekalo, je bila letos usoda naklonjena organizatorjem, nastopajočim in obiskovalcem. Kožni rak in dehidracija pač nista metal, pa naj se slišita še tako tr00. Tako idealnega festivalskega vremena sredi julija že dolgo ne pomnim – prijetnih petindvajset stopinj ob zmerni oblačnosti. Ravno dovolj toplo, da je mrzlo pivo prijalo, in ravno dovolj sveže, da večurno stanje na soncu ni bilo eden izmed izključitvenih kriterijev udeležbe festivala.

Zame je Area 53 na dosegu roke, saj je z avtom oddaljen slabo uro severno iz Gradca, kar mi omogoča, da se ponoči brez večjih naporov vrnem v domačo posteljo. Letos sem bil temu še posebej hvaležen, saj se je po koncu programa (okoli 23. ure) že ohladilo na jesenskih deset stopinj in v meni obudilo neprijetne spomine iz nepremišljene mladosti, ko sem se ob podobnih vremenskih pogojih pijan in prezebel zleknil v neudoben šotor nekje v gozdičku takratnega Metalcampa.

Prvi dan festivala je ponujal naslednje:
12.30–13.00 Story Of A Stranger
13.20–13.50 Scarecrow Nwa
14.10–14.50 Leons Massacre
15.10–15.50 Darkfall 
16.10–16.55 South Of Salem 
17.20–18.05 Evil Invaders 
18.30–19.25 Warkings 
19.50–20.55 dArtagnan
21.30–23.00 W.A.S.P.  

Darkfall na festivalu Area 53 2025:
Moj festivalski dan se je začel okoli slovesa Leons Massacre ter čakanja na štajerske domačine Darkfall. Nisem si mislil, da je bil to eden in edini thrash/death, ki ga bom slišal v celem dnevu. Vsi kasnejši bandi so namreč pluli med, grobo poenostavljeno, heavy in folk metalom. Iz tega razloga sem cenil odmerjeno šolsko uro bevskanja ob pospešenem tempu. Darkfall, s stalnim prebivališčem v Gradcu, so zdaj že stari znanci in ni bilo težko ugibati, kaj bo na setlisti. Venček zimzelenih komadov z razponom večinoma čez albuma Road To Redemption (2013) ter At The End Of Times (2017). Lokalnega patriotizma ter svojega porekla tudi niso skrivali, pevec je publiko nagovarjal v zelo začinjenem štajerskem dialektu, ki ga ne znam umestiti v dotično štajersko vas. Pika na i je bila pevčeva majica z logotipom piva Gösser, ki se vari dobesedno nekaj sto metrov proč od festivalskega prizorišča.

South Of Salem na festivalu Area 53 2025:
Preostanek festivalskega dneva je bil posvečen »neekstremnim-podzvrstem metala«, začenši s poklonom Sunset Strip glam metalu iz 80-ih. Geografsko je Salem daleč, daleč od Sunset Stripa, dobesedno na drugi strani ZDA, zato je zanimivo, čemu si je band, ki časti glam metal in ne doommetalskega čarovništva, po katerem je Salem znan, izbral ravno to ime. Povrhu pa niti Američani niso. Angleški gospodje v pregovorni glam opravi (spandex, tigraste srajce, sprej za lase, make up in vsi mötleycrüevski modni dodatki) so energično in samozavestno začeli zabavati publiko, ki jih je toplo sprejela. Če zavoljo debate opravičim ime Salem – morda je med nastopom skupini uspelo skozi prizmo glama tu in tam skriti odtenke gothic rocka in temačnosti. Jet Black Eyes, na primer. Nisem imel močnih čustev do zasedbe v nobeno smer, nastop sem smatral kot ogrevanje za W.A.S.P.

Evil Invaders na festivalu Area 53 2025:
Teh gospodičev iz Belgije sem se najbolj veselil. Pred nekaj leti, skoraj zagotovo leto ali dve pred COVID norijo, sem jih gledal kot neznano in nepomembno predskupino Mantar. V spominu mi je ostala njihova energičnost in po mojem mnenju dokaj neumno ime (Kateri osvajalci/okupatorji so pa dobri? Space Invaders morda, a to je računalniška igra). Starošolski speed metal, ki ga jaz slišim kot križanca med tradicionalnim thrashem in heavy metalom, je prijal po bolj pop glam predhodnikih. Navdušilo me je, kako je band kot tak »osebnostno« napredoval – v primerjavi z nastopom pred leti se je dvignila kakovost glasbe, opreme, koreografije, komunikacije s publiko, skratka cel paket. Lahko bi rekel, da so postali profesionalni band, in logično je, da se z leti povzpenjajo na časovnicah. Večina setliste je bila iz njihove »zrele« dobe, tj. zadnjih dveh albumov Feed Me Violence (2017) ter še vedno aktualnega Shattering Reflection (2022). Konkretno mi na pamet padejo sledeči komadi: As Life Slowly Fades, Broken Dreams in Isolation, Die for Me, In Deepest Black ter Hissing in Crescendo.

Warkings na festivalu Area 53 2025:
Veter je zapihal v smer epskega junaškega metala, specifično v starogrško in rimsko mitologijo ter njihovo dejansko zgodovino. Z umestitvijo v točen zgodovinski kontekst pa sem bil zmeden, saj so tako kostumi kot besedila skakali od starih Grkov do Rimljanov do Vikingov do Mongolov. Pelo se je o gladiatorjih, bogu ognja, mongolskem zavojevalcu Džingiskanu, grško-perzijskih vojnah (film 300 – »This is Sparta!«), uporu sužnjev Spakraka (»Die For Spartacus!«) in hrabri junaški smrti v bitkah. Pevec je kar nekajkrat uporabil meme iz filma 300 in publiko povprašal »What is your profession?!«. In fani so zarjuli A-WU! A-WU! A-WU! V glavnem, junaštva polna skleda. Da ne pretiravam, kar preberite naslove epov, ki sem jih slišal: Never Surrender, Warriors, The Last Battle, We Are Warkings. Od sramu nad lastno razvajenostjo in lenobo sem se na tem koncertu odločil, da bom začel bolj telovaditi in se po špartansko tuširati z mrzlo vodo.

dArtagnan na festivalu Area 53 2025:
Epskemu junaštvu je sledilo bolj individualizirano viteštvo, kjer hrabri in pogumni bojevniki na belih konjih rešujejo dame v stiski in jim s spoštljivim dvorjenjem in prepevanjem močijo hlačke. Če pa ni nikjer kakšne dame, da bi jim rešila čast, je pa pri roki vedno vrč piva in lutnja, da se zabava in pleše. Ta opis bi dobro povzel celoten nastop mušketirjev (za tiste, ki ne razberete iz imena banda na prvo žogo: d'Artagnan je ime pripravnika od treh mušketirjev). Folk metal s prepevanjem v nemškem jeziku, navdahnjen od treh mušketirjev in njihovih dogodivščin v Franciji 19. stoletja, je na noge spravil večino publike, ki je zavestno spremljala dogajanje na odru. Meni je tovrstna glasba preveč etnična, predvsem prepevanje v nemškem jeziku skupaj z violino ni niti približno moja stvar, mokre hlačke gor ali dol. Glasba je bila sicer na nivoju kot tudi nastop, nimam pripomb. Sklenil sem, da je zdaj idealen čas, da skočim po pivo in se izognem dolgemu čakanju v vrsti. In res je bilo tako.

W.A.S.P. na festivalu Area 53 2025:
Nedvomni nosilci večera (in po odpovedi Saxon po mojem mnenju še celotnega festivala). Kaj ni Alexi Laiho (Children Of Bodom) navedel W.A.S.P. kot enega izmed glavnih navdihov, da je prijel za kitaro? In si dal vzdevek Wild Child po njihovem komadu? To so bile prve misli, ki so me spreletele, ko sem na odru videl zastavo z imenom zasedbe. Obetal se je nostalgičen večer, ni dvoma. Blackie Lawless, edini ustanovni član skupine, se je z ekipo odločil, da na tej turneji v celoti odigra prvenec W.A.S.P. iz leta 1984. Setlista je bila torej jasna in neverjetna, saj redkokateri band začne set z enim največjim hitom, danes je bil to I Wanna Be Somebody. Sledili so mu ostali komadi s samonaslovljenega prvenca po logičnem zaporedju. Med komadi je Blackie razlagal zgodbo, kako se je kregal z menedžerji banda, ki so bili proti takšni setlisti in kako je on vztrajal. Zgodba je vsebovala podrobne dialoge, ki se jih več ne spomnim, in otroško prerekanje Blackija z založbo »Ne, ne boš«, »Ja, bom!«, »Ne, ne boš«, »Ja, bom!« itd. Konec albuma W.A.S.P. pa še ni pomenil konca večera – izjemi, ki potrjujeta pravilo, sta bili zimzelena Wild Child in poslednji Blind in Texas. Fasciniralo me je to, da se Blackie bliža sedemdesetemu rojstnemu dnevu, vokal pa je imel (skoraj) identičen kot na albumu. Da ne govorim o elanu in vnemi, ki ju je izkazoval na odru. Rad bi bil tak, če bom kdaj tudi sam dedek.

S temi mislimi sem se zadovoljen odpravil domov. Zelo se je ohladilo, nastala je celo megla. Pijančki so tu in tam ležali v mokri travi in bógsigavédi, ali jim je kakšen angel varuh pomagal v njihov zatohel, a vsaj suh šotor.