Včerajšnji festivalski urnik mi je ugajal, zato sem danes ponovil vajo in ubral pot pod noge po kosilu, da sem prispel pod festivalski oder ravno med približno polovico seta Vulvarine.

Senntus 12.30–13.00
Crossbones 13.20–13.50
Silius 14.10–14.50
Vulvarine 15.10–15.50
Ožbej prispe na prizorišče 15.25-15.35
Tailgunner 16.10–16.55
Varg 17.20–18.05
Phil Campbell and the Bastard Sons 18.30–19.25
Lordi 19.50–20.55
Gloryhammer 21.30–23.00

Vulvarine na festivalu Area 53
Všeč mi je in cenim dejstvo, da se znajo tudi ženske pohecati iz svojih genitalij in jih ne jemljejo preveč resno. Vulvarine je besedna igra angleške besede »wolverine«, kar je neka vrsta arktične kune in sliši na slovenski imeni rosomáh ali žerúh. Na odru so sicer stale štiri vulve kot tudi penis, ki je pomagal na ritem kitari. Pa sem jih končno videl v živo, letos so Vulvarine igrale v Gradcu (in bodo znova, se mi zdi, decembra), a mi jih ni uspelo ujeti v živo. Glasbeno zvenijo nekje na spektru med hard rockom in heavy metalom. Girlschool je prvi band, s katerim bi lahko potegnil vzporednico – a manj divje. Nisem poznavalec Vulvarine, a dovolj, da sem prepoznal sveži singel Fool. V primerjavi z isto uro včeraj, ko so godli Darkfall, je bilo danes pred odrom občutno več ljudi. Vreme ter začetek vikenda, pravim jaz. Soliden začetek drugega dneva festivala, ni kaj.

Tailgunner na festivalu Area 53
To pa je bilo pozitivno presenečenje dneva! Po imenu sodeč sem stavil na speed metal, kao thrashy agresija podobne lige kot včerajšnji Evil Invaders. Nope. Ime skupine je tudi ime (relativno neznanega) komada Iron Maiden. To ni naključje. Odvisno od perspektive poslušalca so Tailgunner bodisi »naslednji Iron Maiden« ali pa »bedni posnemovalci« tipa Grete van Fleet. Ne glede na to, na katero stran se nagibate, glasbeno črpa zasedba iz stroge NWOBHM šole z močnim poudarkom na Iron Maiden. Pevčev razpon je na momente podoben Bruceu Dickinsonu. Kitarska dvoglasja, ritmični galop, spevni refreni … Doda pa band vsemu lastno noto, ki se kaže v splošno bolj agresivnem zvoku v primerjavi s klasičnimi Iron Maiden (pa recimo, da je malo speed metala v loncu). Oba kitarista sta nedvomno mojstra, kar sta z izmeničnimi solažami dokazovala vsak komad. Celoten set je z izjemo priredbe Hit the Lights od Metallice vseboval pesmi iz (zaenkrat) edinega in hkrati aktualnega albuma Guns for Hire (2023). Z istoimenskim komadom je band zaključil set in me prepričal, da jih bom v prihodnje zagotovo spremljal na njihovi glasbeni poti.

Varg na festivalu Area 53
Bavarski odgovor na Amon Amarth ali »nemški Amon Amarth«? Varg v švedščini in stari norveščini pomeni volk, kar je samo po sebi zgovorno o muzi banda. V glavnem, vikinško obarvan death metal, ki je, podobno kot včerajšnji Warkings, stavil na ponos, zvestobo, predanost, pogum in vse vrline, ki izklesajo osebnost pravega bojevnika. Pevec je imel dolge blond lase, zvezane v kito, ki je ob čupanju okoli njega sekala kot bič. Varg so bili odeti v znoj, blato in kri, dokaj tipična oprava, kolikor se spomnim njihovih preteklih koncertov. Zaradi okrevanja po operaciji je manjkala pevka Fylgja, zaradi česar se je skupina opravičila in požela močan aplavz, da so se dobre želje slišale vse do Bavarske. Uporaba ognja na odru je bila stalnica, Varg bi se v tem lahko kosali z Rammstein. V prvih vrstah pred odrom je ob izbruhu ognjenih zubljev vročina kar pahnila v obraz in pumpala najbolj trdovratnim fanom adrenalin v žile. Immer Treu in Ewige Wacht nista bila le glasbena vrhunca seta, ampak junaški mantri pevca tekom celotnega koncerta. Če bi bili Varg Slovenci, bi, stavim, namesto teh fraz uporabljali Trubarjevo »stati inu obstati«.

Phil Campbell and the Bastard Sons na festivalu Area 53
»Decembra bo od Lemmyjeve smrti minilo že desetletje!?« in »Le kako se Phil počuti zdaj, ko je iz headlinerske vloge preklopil v drugo ligo in igra na manjših festivalih na nižji stopnji prehranjevalne verige?« sta bili filozofski vprašanji, ki sta mi zaposlovali um med čakanjem na nastop. Misli so mi dajale mešane občutke – od otožnosti, ker so »dobri časi mimo« oziroma sem pomislil, koliko dobre glasbe bodo moji otroci zamudili, in po drugi strani uteho, da je Lemmy v mislih in srcih po vsem tem času še vedno močno prisoten. Tok misli je prekinil hrup z odra – morda so v poklon Njemu namerno začeli igrati zelo glasno (»Tell me, is it loud enough?«). Setlista je bila sestavljena iz mešanice zapuščine Motörhead kot tudi lastne avtorske glasbe. Če bi set poslušal laik, ne bi ločil med »originalom in kopijo« – kar je potrditev, da je bil Phil legitimna in nepogrešljiva kreativna sila skoraj 40 let. Na odru je Phil sicer deloval zadovoljen, a vidno utrujen. Zdelo se mi je, kot da se mu nekako ne ljubi stati na odru in zabavati publike. Je pa zasijal, ko so bili na vrsti zimzeleni komadi Motörhead, zlasti med soliranjem. Govorim o Going to Brasil, Ace of Spades ter Born to Raise Hell. Slednji je bil hit dneva in je povzročil največji circle pit dneva. Da ni viselo vse na stari slavi, se danes na setlisti ni znašel We are Motorhead, temveč We're the Bastards. Ko je ravno govora o njegovih nezakonskih otrocih – čeznje nimam pripomb, le pevec je najedal s crowd control (vsakič je bilo treba na njegova vprašanja točno TRIKRAT zakričati YEEEEEAH! in nikoli ni bilo dovolj glasno …) ter bad boy persono: kazanje sredinca in splošnega posnemanja mimike Lemmyjevega stila petja, pankerskega »fuck off« karakterja, navodila publiki naj se zadere »thick dick tyla« pred začetkom Ace of Spades itd. (a tehnično gledano pevec niti ni Philov sin). Avtorski del setliste je bil uravnotežen iz vseh treh albumov, z rahlim poudarkom na aktualnem Kings of the Asylum (2023). Nastop so končali ravno s komadom Strike the Match, ki ga najdete na njem.

Lordi na festivalu Area 53
Po vseh teh letih sem band dejansko prvič videl v živo. Ne bom lagal, v meni niso nikoli vzbudili posebnega zanimanja. Zmaga na takratni Evroviziji, ki je freak show sama po sebi, tudi ni pripomogla k temu, da bi dal skupini drugo priložnost. Pač, stvar okusa, kajne? Kakšen pa bi bil svet, če bi vsem bila všeč zelena barva, oranžen del lučke Twinni in bi se vsi strinjali, da imajo rakuni dušo? Publika ni delila moje nezainteresiranosti, že takoj na začetku so iz publike prihajali kriki, naj igrajo Hard Rock Hallelujah (legende so res narejene iz klišejev, kajne?). A Lordi v nasprotju z W.A.S.P. niso upali tvegati in začeti seta z največjim hitom, zato so nestrpni oboževalci morali še malo počakati. Iz napovedovanja komadov pred začetki sem iz konteksta razbral, da so (med drugim) igrali Who's Your Daddy?, Devil is a Loser in Hellizabeth. Pevec se je preizkusil tudi v vlogi stand-up komika, a je isto šalo ponovil tolikokrat, da je postala bedna (»V Nemčiji »ja« pomeni ja, če pa rečeš »ja ja!«, pa pomeni nekaj drugega (na tem mestu je začel s kočljivimi in opolzkimi, a politično korektnimi komentarji. PC policija nikoli ne počiva!). »Želite še kak komad? Ja? Ja ja ??!« je bila mantra vse do konca komedije, ki se je zaključila z – uganili ste – Hard Rock Hallelujah.

Gloryhammer na festivalu Area 53
Že v popoldanskih urah sem opazil ljudi v plišastih/puhastih in predvsem zelo pisanih kostumih samorogov ali podobnih živalic, kot tudi ljudi, ki so vihteli napihljiva kladiva. Na začetku teh dogodkov nisem logično povezoval z današnjim nosilcem večera, ampak ko sem se zavedel, da obstaja pozitivna statistična korelacija med naraščajočim številom »plišijev« ter kladiv in bližanjem večernih ur, mi je končno kapnilo – Gloryhammer! Nisem si delal utvar, da bo šel večer v drugo smer od trajektorije, ki so jo začrtali Lordi, zavedal sem se, da se obeta fantazijska komedija na kvadrat. Festivalska atmosfera se je pravljično idealizirala: ravno prava temperatura, sonce je zašlo, da so pisane luči z odra prišle do izraza in prispevale k magičnemu prihajajočemu koncertnemu epu, samorogi so ošilili šila, kopita in falusni simbolični rog, kladiva so bila pripravljena biti plat zvona. Lahko bi rekli, da je šlo za hibriden dogodek LARP (»live action role playing«), zabave ter power metala. Zavoljo samorogov mi je uspelo prepoznati pesmi The Land of Unicorns, Fly Away (saj samorogi lahko letijo, mar ne?), The Unicorn Invasion of Dundee, Wasteland Warrior Hoots Patrol in Hootsforce (referenca na ženske prsi) ter Gloryhammer. Idealen koncert za vse zabave željne ljudi, ki jim tovrstni eskapizem nudi mir v duši in jim buri domišljijo.

In tako se je fantazijsko obarvano končal moj drugi, a na žalost zavoljo pomembnega osebnega dogodka, zadnji dan letošnjega festivala. Poroke najboljših prijateljev se pač ne zamudi. Kako že gre tisto pravilo, da moški ne sme nikoli iti na koleno za žensko, ki ni pripravljena iti občasno na obe koleni zanj? Če bi se »pravilo kolen« kršilo, bi jutri sledila reportaža s tem razporedom:

Romanje Area 53 Jezusa (brez heca!) 10.00–10.30
Ogrevanje z Jazz Gitti 11.00–12.00 (tradicija kot npr. gasilska godba na Wacknu)
Morituri 12.30–13.00
Vandans 13.20–13.50
Erzebet 14.10–14.50
Mastic Scum 15.10–15.50
Steve 'n' Seagulls 16.10–16.55
Unleash The Archers 17.20–18.05
Kanonenfieber 18.30–19.25
Korpiklaani 19.50–20.55
Battle Beast 21.30–23.00