(priporočam začetek branja s prvim delom)

Superskupine so tako s svojim delom opravile in pojavili so se prvi znaki utrujenosti. A spali bomo, ko bomo mrtvi, saj je šlo odslej zares. Smetana smetane, od zdaj nas čakajo samo še najbolj eminentna imena težke glasbe, začenši s Pantero.


Preden pa se posvetimo nastopu ameriških groove prvakov, moram omeniti še povezovalca dogodka. Vlogo, ki jo na EMI/MMS in podobnih sovražnikih ušes ponavadi zavzame Mario Galunič, je tokrat prevzel Jason Momoa. Saj veste, »Aquaman«, »Khal Drogo« in še kup drugih vlog ima v rezimeju ta uspešni ameriški igralec, o katerem sanjarijo številni in številne po svetu. No, Jason pa je čisto pravi, čistokrvni metalec in njemu je bila namenjena vloga napovedovanja nekaterih zasedb, pri čemer je za najljubšo označil prav Pantero. Da s tem misli resno, je dokazal, ko je predal svojo zlato pasico AAA in na grozo osebnih varnostnikov (ki jih, roko na srce, na tem dogodku res ni potreboval) sestopil z odra in skočil direktno v mosh pit. Ta se je takoj tudi začel, kajti Pantera je program odprla s kultnim Cowboys from Hell. Vsi, ki smo/ste Pantero gledali januarja v Stožicah, veste, da je špil odličen, energija odlična in da so fantje na nivoju, čeprav, roko na srce, brez bratov Abbot to ni prava Pantera. No, tudi tokrat je bila situacija podobna, le da smo dobili kondenzirano verzijo, ki je poleg prej omenjene Cowboys from Hell vsebovala še Walk, nato pa so se fantje predali čaščenju lika in dela Black Sabbath. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem upal predstavljati, da bom kadar koli slišal Panterino izvedbo Planet Caravan v živo (izdali so jo leta 1994 na plošči Far Beyond Driven), a tokrat so nam jo predstavili v super verziji. Skladba je namreč specifična in zaradi »odsotnosti« zvoka zelo težka za uspešno živo izvedbo, vendar so jo Pantera tokrat skorajda morali odigrati in to, kot rečeno, storili z odliko. Sledila je še verzija Electric Funeral in tu imam celo manjšo pripombo – bandi bi se lahko dogovorili, kdo bo kaj izvajal. Electric Funeral smo namreč že slišali od Rival Sons, medtem ko imajo Pantera to prednost, da kitarist Zakk Wylde tako ali tako vodi svojo verzijo tribute skupine Zakk Sabbath in bi vsekakor lahko našel še kak biserček iz bogate zakladnice Black Sabbath. Z Electric Funeral se je nastop Pantere končal, oder pa so pripravili za še ene zvezdnike z druge strani Atlantika, Tool.


Za Tool pravijo, da jih lahko zgolj ljubiš ali sovražiš, sam pa sem očitno izjema, ki potrjuje pravilo – do njih čutim spoštovanje, se pa Maynard in ekipa zelo redko znajdejo v katerem od mojih predvajalnikov. Obenem je to skupina, ki zelo poredko izdaja plošče, tudi njihovi nastopi se po svoji redkosti lahko primerjajo s številom povsem suhih festivalov v Tolminu. Tool so nam privoščili samo skladbi Forty Six & 2 in Ænima, obe z istoimenske plošče iz leta 1996, ki je ime Tool pravzaprav tudi ponesla v svet, mednje pa so vrinili Hand of Doom od Black Sabbath. O tehnični plati nastopa Tool ne gre zgubljati besed, skupina po svoji kompleksnosti pogosto presega tudi najbolj znane matematičarje Dream Theater, prej pa bomo slišali Ruparja hvaliti aktualno vlado kot Tool zgrešiti noto. Mnenja pa je kot po navadi delil vokalist Maynard James Keenan s svojim spastičnim nastopom; moj sosed je celo zmotno menil, da se norčuje iz Ozzyjevega Parkinsona. Sam lahko dodam, da sem upal, da bodo odšpilali tudi Schism, ampak Tool pač ne izpolnjujejo glasbenih želja.


Po nastopu Tool pa glavni moshpit večera – SLAAAYER! Kalifornijski thrasherji so le dva dni pred tem nastopom odigrali prvi koncert letos in ob spletnih šepetanjih o nerazumevanju med protagonistoma Kerryjem Kingom in Tomom Arayo me je zanimalo, kako bo izgledala kemija na odru. Na kratko – Slayer so bili Slayer. Kerry ni izgledal nič manj zadovoljno kot ponavadi (roko na srce, a lahko ta tip sploh zgleda manj zadovoljno?), Gary Holt je užival, krajša setlista pa je godila tudi glasilkam Toma Araye, ki je lahko na vsaki skladbi od sebe dal maksimum in posledično v ekstazo spravil še več pravovernih metalcev. Odprli so nekoliko presenetljivo z Disciple s plošče God Hates Us All, nadaljevali z War Ensemble, se poklonili gostiteljem z Wicked World in nato vodili udarni ples s trojčkom South of Heaven, Raining Blood ter Angel of Death. Med Slayer sem se odločil nekoliko odpočiti stare kosti in sem si jih ogledal s tribune, pri čemer sem naštel nič manj kot šest srednje velikih moshpitov, ki so med kupom ljudi na stadionu izgledali kot veseli otroški ringlšpili. Slayer v vsak vrtec!


Čas za priznanje: internet mi je povedal, da je po nastopu Slayer prek videoposnetka zbrane s svojo izvedbo Changes obdaril Fred Durst iz Limp Bizkit. Častna taborniška, ne vem. Nisem ne videl ne slišal. Morda zgolj čutil, saj če pomislim na njegovo verzijo Behind Blue Eyes (The Who) mi postane jasno, zakaj je bil moj obisk samo po sebi ne preveč prijetnih toaletnih prostorov tokrat precej, hm, gladek …


Čas za naslednjo skupino, za naslednje zvezde. Jason Momoa jih je napovedal kot najljubši band svojih otrok in da so pri njih doma znani kot striček Duff, striček Slash in striček Axl, seveda govorimo o Guns N' Roses. Kot že rečeno v prvem delu, so imeli Gunsi precej logističnih težav in, kot smo slišali, tudi tehničnih. Če je na nastopu v čast Freddieja Mercuryja leta 1992 Axlu nagajal mikrofon, je imel tokrat verjetno težave z monitorji, drugače si ne znam odgovoriti, zakaj bi imel tak profesionalec toliko težav z ritmom, kot jih je imel on tistega dne. Svoj nastop so, nekoliko pričakovano, začeli z baladno klasiko Sabbathov It's Allright, ki so jo v živi izvedbi izdali na plošči Live Era, tudi v tokratni skrajšani verziji pa je imel glavno, no, edino besedo Axl in njegov klavir. Gunsi so pravzaprav odigrali prav toliko skladb Black Sabbath kot zvezde večera, It's Alright so namreč sledile še Never Say Die, Junior's Eyes in Sabbath Bloody Sabbath, z izjemo slednje torej kar pozabljeni draguljčki njihove diskografije, ampak Gunsi so pravzaprav znani po tem, da često igrajo precej obskurne skladbe (glej album priredb Spaghetti Incident). Ob tem je bilo zanimivo, da z bandom ni prišel noben izmed dveh klaviaturistov, na odru tako ni bilo niti Melisse Reese niti dolgoletnega člana Dizzyja Reeda. Sama izvedba je bila precej solidna, a šibka točka zasedbe je prav njihov vodja Axl Rose. Tip ima sicer za svojih 63 let ogromno energije, še vedno kot tornado divja gor in dol po odru, v zadnjem letu to počne tudi s kar nekaj kilogrami manj, a ko skladba zahteva prehod v višje vokalne registre, glas odpove. V nizkih legah še vedno zveni kot v zlatih časih, višine pa na tej točki zvenijo preprosto slabo. Če je to s kako spremembo linije še uspel prikriti pri skladbah Black Sabbath, pa to ni šlo pri klasikah Welcome to the Jungle ter Paradise City, kjer bi bili visoki deli verjetno neposlušljivi. Mene je verjetno reševalo dejstvo, da sem stal spredaj tik pod odrom, kjer sta norenje množice in njena energija prekrila marsikateri »fuš« nastopajočih. Kot zanimivost naj omenim še, da je Slash nosil majico hip hop legend Public Enemy, skupine, ki je pred Gunsi nastopila v Beogradu čez nekaj dni.


Če je bil nastop Gunsov grenko-sladek, pa grenkobe skorajda ni bilo pri Metallici. Skupina je v odlični formi, nekaj dni pred tem dogodkom je zaključila s še enim delom maratonske turneje M72, ki so jo začeli leta 2023 in jo bodo zaključili šele čez leto dni v Londonu, tako da so zares dobro nabrušeni. Nastop so odprli udarno, s klasiko Sabbath, Hole in the Sky, nato pa udarili starošolsko, s Creeping Death. Stadion je bil v popolni ekstazi, band pa s širokimi nasmehi na obrazih, popolna sinergija, kjer smo vsi verjetno mentalno s sebe odvrgli desetletje ali dve. Še ena večna klasika, prvi naučeni komad mnogih metal basistov (pisec vrstic med njimi), For Whom the Bell Tolls je vzdušje le še podžgala, nato pa edini padec vzdušja po dolgem času, ko so odigrali skladbo Johnny Blade. Skladba namreč že v originalu Sabbathov ne zveni ravno perfektno in tudi Metallicina preobleka stanja ni popravila. Sicer pa, zakaj igrati to, če ste nekoč posneli dostojno verzijo Sabbra Cadabbra, mnogo boljše Sabbath skladbe, ki je tistega dne ni odžagal še nihče? No ja, zamujena šansa pač, nihče ne more trditi, da se Lars Ulrich ne zna ustreliti v koleno, ampak Metallica ima v arzenalu vsekakor dovolj municije, da vzdušje hitro spravi na želeni nivo, in to je vsekakor storila z Battery ter Master of Puppets, kjer je spet ves stadion norel, tulil in skakal. »Ko ima, ima, i ko može, može«. Metallica je bila tudi zadnja »predskupina«, od tu dalje nas je čakala samo še krona večera, Ozzy in Sabbath.


Na tem mestu nekaj predaha. Za nami je bil že eden najboljših, najbolj norih in najbolj markantnih dni v zgodovini heavy metala. Toliko znanih imen se na enem odru še ni zbralo. Manjkali so sicer Iron Maiden (»ljubezen« med Sharon Osbourne in Bruceom Dickinsonom je že dve desetletji dobro dokumentirana na spletu in je na tem mestu ne bi pogreval), Judas Priest (ki so že pred najavo koncerta obljubili, da bodo pomagali the Scorpions obeležiti 60-letnico, ki se je ravno tega dne odvijala v njihovem rojstnem Hannovru) in morda Mötley Crüe, ki jih je Ozzy leta 1985 odpeljal s seboj na njihovo prvo resno ameriško turnejo in za katere osebno sumim, da so tisti band, ki ga je Sharon odrezala zaradi finančnih zahtev. Skupine namreč niso dobile drugega denarja kot povrnjene potne stroške, cel koncert pa je zbral vrtoglavih 190 milijonov dolarjev, ki jih bodo razdelili med tri dobrodelne organizacije na območju Birminghama. Torej, za nami je bila že elita hard 'n' heavy glasbe, pred nami pa neznanka. Kako bo izgledalo Ozzyjevo slovo? Bo zmogel več kot en komad? Kakšno je sploh njegovo zdravstveno stanje? Vse to so bile misli, ki so se mi podile po glavi, ko sem gledal zatemnjen oder in skupino tehnikov, ki so stali okrog točno določenega pravokotnika sredi odra, …


… ki se je nato razprl in skozenj se je, sedeč na črnem, po meri izdelanem prestolu, na oder dvignil sam princ teme, Ozzy fuckin' Osbourne! Prva skladba, prvi šus v glavo, I Don't Know s prvenca Blizzard of Ozz in takojšnja potrditev, da čeprav je fizično telo Ozzya skoraj v celoti pustilo na cedilu, je glava še vedno tam in glas še vedno deluje. Norišnica, narod je svojega heroja bučno pozdravil in v Ozzyjevih očeh so se hitro zalesketale solze. Vidiš človeka, kako še bi, kako rad bi vstal in pozdravil občinstvo, celo stisne roke in se upre ob naslanjač, a kruta resnica je tu, Ozzy ne more več vstati. Po skladbi si grlo izpiha s steroidi in čustveno nagovori zbrano občinstvo, se zahvali vsem prisotnim in vsem nastopajočim, potem pa useka nesmrtnega gospoda Crowleyja. Na klaviaturah človek, ki je že oddelal en šiht dneva, Adam Wakeman, na basu Mike Inez, za bobni Tommy Clufetos, na kitari pa seveda Zakk Wylde. Že nekaj let utečena postava poskrbi, da pesem zveni, kot mora. Sledi kontroverzna Suicide Solution, zaradi katere so Ozzyja v 80-ih celo preganjali po sodiščih, zdi pa se mi, da je bila njena izvedba na tokratnem koncertu še en vesel sredinec vsem moralistom, ki se morda veselijo konca te veličastne kariere. Nato pa čustveni vrhunec, Mama I'm Coming Home. Balada iz leta 1991, ki jo je Ozzy posvetil svoji ženi, ki je ob njem zdržala skozi premnogo drame in tudi nekaj epizod v norišnicah. Balada, ki jo je odpel cel Villa Park. A ne samo odpel, dobesedno odjokal. Kamor koli sem se obrnil, prav vsi v publiki smo imeli stekleno solzne oči, medtem ko smo se poslavljali od osebe, ki je bila velik del naših najbolj norih dni. Čustva so premagala tudi Ozzyja, zalesketalo se je tudi prinčevo oko in zatresel se je glas, a se je na tem mestu izkazal Zakk Wylde, ki je začutil poglavarjevo šibkost in vokalno potegnil skladbo naprej do konca. Verjetno eden najbolj čustvenih trenutkov metal zgodovine, ki si ga je vredno ogledati še enkrat in še enkrat, saj bo nedvomno zapisan v zgodovino. Ozzyjev špil pa seveda ni popoln brez nesmrtne Crazy Train. Legendarna skladba, remek delo Randyja Rhoadsa, ki smo se ga tega dne spomnili tudi ob videosporočilu njegove sestre, ki se je vidno ganjena zahvalila vsem, ki ohranjamo spomin na njenega prezgodaj umrlega brata. Skladba, ki že več kot 40 let ne manjka na praktično nobeni metal žurki, je tako poskrbela, da se je Ozzy od svoje kariere poslovil s stilom, na vrhu.


Nato pa čakanje. In čakanje. In čakanje. Ozzy je s svojim nastopom zaključil celo nekaj minut pred napovedjo, najbolj optimistični so se celo veselili, da bodo Black Sabbath igrali dlje od napovedi, a se ob napovedani uri na odru ni zgodilo nič. In še nekaj minut po tem ne, obenem pa se je bližala enajsta zvečer, ko je v Birminghamu zapovedan strog konec vseh koncertov na prostem. Bodo sploh nastopili? Bo Ozzy še zmogel? Vse to so bili dvomi, ki so me grizli ob tem, ko mi je z obupnim izborom zvokov, ki jim težko rečem glasba, živce kravžljal Sid Wilson, DJ skupine Slipknot (ki je, mimogrede, tistega večera za roko zaprosil Kelly Osbourne, Ozzyjevo hčerko – a lahko še bolj patetično kradeš pozornost?). A strah je bil odveč. Zastor je padel, riff je zagrmel, Black Sabbath so bili na odru. Histerija. Huronsko navdušenje in zimzeleni »Generals gather in their masseeeeees«. Eden od riffov, ki so utemeljili nam ljubo glasbeno zvrst in besedilo, ki je še danes zelo aktualno. War Pigs. Sabbath še vedno zbudijo čustva. Tony Iommi še vedno gosposki, z eno svojih najstarejših kitar zapoveduje najtemačnejše riffe. Geezer Butler, ki je kljub letom še vedno eden najboljših in najbolj unikatnih basistov heavy metala. Bill Ward, ki ga iz teh in onih razlogov že več desetletij nismo videli na odru s svojimi kolegi in ki je v svojem slogu kljub skorajda osmim križem na hrbtu med koncertom odvrgel svojo majico. In na sredini Ozzy. Ozzy, ki vidno trpi, ki ga zdelujejo bolečine, a z železno voljo vodi koncert do konca. To je neverjetna predanost. To je tisto, kar je Ozzyja ob vseh reality showih in pijanskih eskapadah ločilo od ostalih. Nepopustljivost. Repertoar Black Sabbath je seveda takšen, da bi lahko igrali dolgo v noč, a okoliščine dopuščajo zgolj štiri pesmi in tako dobimo smetano. Po War pigs, N.I.B. o zaljubljenem Luciferju, torej skok na sam prvenec skupine in nato železni mož, Iron Man. Skladba z brezčasnim besedilom, ki se je skozi priredbe in uporabo v raznih filmih uspela približati številnim generacijam, zažge ostro kot prvi dan, Geezer pa dokazuje, da je še vedno mojster svojega instrumenta. Band sicer ne zveni popolno, napake se dogajajo, a ne štejejo. Ne šteje nič drugega kot dejstvo, da se pred nami, v živo poslavljajo tisti, ki so nam dali dar glasbe. Čustven naboj je neopisljiv. In že pride trenutek. Trenutek, ko se Ozzy zahvali zbranim na stadionu in pred ekrani, zahvali vsem, ki so mu omogočili, da je izživel svoje sanje. Ob tem nas pozove, naj še zadnjič dvignemo roke v zrak, saj je tale zares zadnja. Param param, pararara pararara ... Paranoid. Zlajnan, preprost, preposlušan, a tokrat vreden vsakega drobca sekunde, vsakega centa karte. Zadnji atomi moči gredo v skok, ploskanje, petje. Še prehitro useka ognjemet, ki naznani konec, Ozzyju na oder Geezer prinese torto in luči se ugasnejo. Konec.


Huh, hvala vsem, ki se vam je dalo prebrati tole klobasanje do konca. Sam bom še dolgo premleval in podoživljal dogajanje na Villa Parku 5. julija 2025. Z nepreklicnim koncem Black Sabbath in Ozzyjeve kariere smo dokončno zaprli prvo poglavje metal zgodovine. Kdo bo pisal knjigo naprej? Kje bomo dobili bande, ki bodo poleg izjemne glasbe (to jih zmore producirati kar nekaj) premogli tudi toliko karizme, da bodo premikali generacije? Bomo še kdaj dobili priložnost slaviti kariero s toliko eminentnimi, svetovno znanimi imeni na kupu? Ne vem, preveč me vprašaš. Sam čutim, da sem s temle festivalom naredil en krog. Krog, ki se je začel 20. aprila 1992 na kakih sto kilometrov oddaljenem Wembleyju oziroma v mojem primeru na stari Goldstarjevi televiziji v dnevni sobi malega stanovanja v Kranju. Hvala, Ozzy. Hvala, Black Sabbath. Hvala, heavy metal.

P.S.: Na tej točki bi se želel zahvaliti še Maruši Ojsteršek, ki nama je s svojimi poznanstvi omogočila nakup vstopnic.


Avtorica fotografij je Dominika Torkar.