Črna Loka Metal Festival 2022, 1. dan

V četrtek se je na obrobju Škofje Loke začel dvodnevni festival Črna Loka. Kot nedomačinka sicer ne vem, kje točno bi moralo biti prvotno festivalsko prizorišče, ampak se je lokacija blizu adrenalinskega parka in Pravljične dežele Gorajte vseeno izkazala za odlično izbiro. Sploh če upoštevamo birokratske zaplete, zaradi katerih so morali organizatorji poiskati zamenjavo za že odobreno lokacijo kakšen mesec pred samim festivalom. Po vzdušju in velikosti so jo nekateri obiskovalci primerjali z Metal Manio, sama pa bi Črno Loko opisala kot mlajšo sestro Kaltenbacha. Obdaja jo gozd, od parkirišča do prizorišča je približno 5 minut hoje, cene hrane in pijače pa so sprejemljive. Pravokotno na oder so bile nanizane stojnice z merchom, dva šanka in prikolica s hrano, vzdolž pa še gasilske mize s klopcami pod streho, tako da je del obiskovalcev nastopajoče poslušal kar sede. In če Črna Loka nima ekoloških stranišč z žagovino, kakršne imajo na Kaltenbachu (in bi si jih lahko povsod vzeli za zgled), pa zato bolj izkušenega brata prekaša s ponudbo hrane. Obiskovalci je kar niso mogli prehvaliti. Pohvale si predvsem zasluži organizatorska ekipa, saj je bilo vse od napovedi festivala in nastopajočih do same izvedbe tako, kot mora biti. Odlično zastavljeno in izpeljano. Upam, da se bo festival prijel, pognal globoke korenine in k nam pripeljal še kakšen band, ki sicer ne nastopa pogosto (Inferno) ali pa pri nas igra samo na večjih festivalih (Harakiri for the Sky).

Prvi dan so bili na sporedu štirje bandi:
18.00 Sober Assault
19.00 Ways of a Heretic
20.10 Firtan
21.50 Harakiri for the Sky

Sober Assault na Črni Loki 2022:
Grosupeljski thrasherji so imeli na krstni izvedbi festivala kar poslovilni koncert. Četverica je v devetih letih izdala dva EP-ja in dobro sprejet prvenec Heralds of the Disclaimed, še spomladi pa je predstavila videospot za skladbo Crossing the Rubicon. Zato je vest o njenem razhodu marsikoga presenetila, nikakor pa niso presenetili s samim nastopom, ki je bil kljub zgodnji uri in dnevni svetlobi dinamičen in vživet. Fantje so odlično uigrani in zverzirani, saj imajo za seboj že veliko nastopov s skupinami Armaroth, Panikk, Glista in Inmate, v katerih bodo po razhodu delovali še naprej. Zaradi drugih obveznosti sem sicer ujela samo zadnja dva komada, po rumenih in rdečih lučeh na odru pa sklepam, da je bil pri setu poudarek na omenjenem prvencu. Poznavalci njihove glasbe so se prepustili komadom, drugi večinoma še zadržani obiskovalci pa lahko vsaj rečemo, da smo še zadnjič ujeli Sober Assault na odru. Ne glede na odločitev, da gredo člani vsak svojo pot, očitno ostajajo v dobrih odnosih, saj bi lahko v danih okoliščinah odpovedali nastop, pa so se raje složno poslovili v slogu.

Ways of a Heretic na Črni Loki 2022:
Naslednji bi morali nastopiti Siderean, ki pa so odpovedali zaradi bolezni v bandu. Na srečo so lahko vskočili Ways of a Heretic, ki so teden prej igrali na Črni Šagri v Istri. Že zelo domači na manjših odrih so se odlično obnesli tudi na večjem, podobno kot njihovi predhodniki pa so dali od sebe profesionalen in zanimiv nastop oziroma že kar performans, če se omejim na vokalista, ki se je v mukah zvijal po odru. Sevniški black metalci so tradicionalen corpse paint zamenjali s črno barvo, premiki pa so opazni tudi v njihovi avtorski glasbi. V živo so odigrali približno polovico prvenca In the Candlelight in nekaj novega materiala, ki je šel hitro v uho. Fantje očitno pripravljajo že naslednika prvencu, ni pa še jasno, kdaj bo ugledal luč sveta in v kakšni obliki. Vsekakor so Ways of a Heretic band, ki se ga splača doživeti v živo.

Firtan na Črni Loki 2022:
Bolezen ni prizanesla niti nemškim pagan black metalcem Firtan, zato so na Črni Loki nastopili brez enega kitarista. V živo so navdušili že na Kaltenbachu 2019, zato sem se prvi dan najbolj veselila ravno njih. Tokrat so občutki kljub odlični izvedbi mešani, saj pol kitarskih linij že tako ni bilo, druga polovica pa se je izgubila zaradi pretihega ozvočenja. Nekje pri tretjem komadu je glasnost opazno upadla, kitara pa je bila potisnjena v ozadje. Po navadi je tako z baskitaro, ampak so bile tokrat vsaj dobro slišne basovske linije. Band je s prihajajočega albuma Marter predstavil single Amor Fati in še vsaj enega neizdanega, ki nas čaka konec septembra, s prejšnjega albuma Okeanos pa je najbolj navdušil s skladbo Nacht Verweil, med katero je na odru zablestela violinistka Klara Bachmair. Med njenim solo delom je prijatelj celo potočil solzo. Med udarnejšimi deli je lahkotno poskakovala po odru kot protiutež kolegoma na levi in desni, med starejšimi, bolj blackmetalskimi komadi pa se je umaknila v zaodrje. Ne glede na vse neljube okoliščine so Nemci vidno uživali na odru in se niso pustili dolgo prositi za bis, za kar so jih navzoči pod odrom navdušeno nagradili.

Harakiri for the Sky na Črni Loki 2022:
Malo pred deseto smo dočakali še glavni band večera, zaradi katerega se je končno zapolnil prostor pod odrom. Poleg backdropa z logotipom nad bobni je band namesto običajnih zastav na oder postavil štiri stojala z osvetljenimi inicialkami. V polni koncertni postavi so Harakiri for the Sky nastop začeli umirjeno in zbrano, s seboj pa so prinesli drugačno vzdušje. Bolj melanholično, a obenem svetlo. Avstrijski post/black metal dvojec, ki ima pod pasom že pet dolgometražcev, je tako kot njihovi predhodniki ponudil uravnotežen set. Ker bolje poznam starejše albume, so mi v spominu najbolj ostale skladbe Calling the Rain, Thanatos ter Burning from Both Ends, z aktualnega albuma Mære pa so predstavili komade Sing for the Damage We've Done, Us Against December Skies in priredbo Song to Say Goodbye (v originalu Placebo). Občinstvo je prepevalo skupaj z vokalistom, gibi na odru in pod njim so se hitro uskladili, predvsem pa sem opazila na mnogih obrazih nasmeh. Zadovoljstvo in užitek sta bila obojestranska, in čeprav so Avstrijci vajeni večjih odrov, mislim, da jim bo nastop na Črni Loki ostal v lepem spominu. Pozneje sem med drugim spoznala mlajšega fanta, ki so mu Harakiri for the Sky najljubši band, odkar jih je prvič videl na Metaldays 2018, zato mi nedavne debate o tem, ali je metal mrtev in kaj je sploh še metal, na našem forumu nekako niso na mestu. Žanr je večplasten in se nenehno razvija, scena pa je še kako živa, ampak spet odvisno katera.

Proti koncu nastopa Avstrijcev se je publika že začela nekoliko redčiti, po koncu pa se je večina obiskovalcev zelo hitro odpravila domov. Naslednji dan je večino čakala služba ali kakšna druga obveznost, nekateri pa so si vzeli prosto in prenočili v kampu za prizoriščem. Druženje ob dobri hrani in družbi se je torej za nekatere nadaljevalo pozno v noč, sama pa sem med vožnjo domov razmišljala, ali bo tako tudi naslednji dan.