Cult of Luna / Russian Circles / Svalbard

Sobotni koncert v Kinu Šiška je bil eden tistih, ki bi jih najverjetneje obiskal v vsakem primeru, pa čeprav sem od vseh treh nastopajočih bandov prej površno kot ne poznal le Cult of Luna in jih pred tem v živo videl vsega dvakrat. Dovolj, da sem vedel, česa se lahko nadejam, in odločitev za obisk koncerta ni bila težka. Kaj težka, to ni bila niti odločitev.

Ko sem se ob odprtju vrat med prvimi povzpel po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je Katedrala, in za seboj ugledal zavidljivo število ljudi, ki so nestrpno čakali na vstop in najverjetneje tudi ogled prvega banda, mi je bilo takoj jasno, da bo sobotni koncert dobro obiskan. In res je publika že takoj ob začetku nastopa prvega banda zelo dostojno napolnila dvorano. Med obiskovalci je bilo poleg Slovencev veliko tudi obiskovalcev iz tujine, saj je bilo zaslediti pogovore tako v italijanščini kot tudi nemščini in hrvaščini. Kolegica, ki jo praviloma itak srečujem le na koncertih, mi je med čakanjem na zadnji band pri mizi z merchom zaupala, da je naletela tudi na Čehe.

A vrnimo se k samemu dogajanju. Skoraj točno ob napovedani uri so na oder prišli Svalbard na čelu s karizmatično, simpatično in vsestransko glasbenico Sereno Cherry, in njihov prihod je publika nemudoma navdušeno pozdravila. Britancev iz Bristola, ki so na sceni že od leta 2011, se je prijela nalepka post-hardcore, njihov celoten nastop pa je bil dinamična kombinacija udarnih in hitrih ritmov s screaming, na trenutke na eni strani celo z growling vokalom, ter mehkejših vložkov, ki so z nežnim glasom Serene imeli že kar malo zasanjan in romantičen pridih. Mislim, da so vokal med njihovim nastopom nekoliko povozili drugi inštrumenti, kar je škoda, saj je vokalna raznolikost njihovih komadov kar zavidljiva, je pa to tudi edina kritika, ki jo lahko podam na nastop. Publika v dvorani je namreč vidno uživala. Serena, ki je petje in igranje kitare ne ovira, da ne bi nastopu dodala tudi zelo energičnih elementov headbanginga, je v svojih nagovorih publike omenila, da gre za njihov prvi obisk Slovenije, večkrat izrazila navdušenje nad odzivi in hvaležnost publiki ter obljubila, da se na to stran Alp zagotovo še vrnejo. Zaradi njene dobre volje in nasmejanega obraza bi kdo lahko še pozabil, da gre band, ki je do sedaj izdal albume z naslovi One Day All This Will End (2015), It's Hard to Have Hope (2018) in When I Die, Will I Get Better? (2020), v katerih nagovarjajo vse prej kot lahkotne in zabavne vsebine. Za vsaj del publike pod odrom lahko z gotovostjo rečem, da ni bil tam po naključju, ampak je bil kar domač z repertoarjem, in navdušenje ob napovedi komada Eternal Spirits, ki je izšel le kakšen mesec pred koncertom v Ljubljani, je bilo očitno. Kaj več o setlisti vam žal ne morem zaupati. Med poizkusom, da bi po zaključku nastopa prišel do svetega grala v formatu A4, se mi je kitarist Liam samo nasmehnil, rekoč: »Sorry, it's all only in our heads.« Ko smo že pri zaključku nastopa, morda samo še en mali vzdih nezadovoljstva starega nergača. Na žalost zbranih so Svalbard svoj nastop namreč zaključili že po približno 30 minutah. Publike zaradi tega sicer niso pustili nepotešene, verjamem pa, da ne bi imel nihče nič proti, če bi nastop podaljšali še za kak komad ali dva. Pred nastopom naslednjega banda smo zategadelj bili deležni polurnega premora, ki smo ga lahko dodobra izkoristili za zadovoljevanje svojih bioloških (pijača, wc), socialnih (klepet) in potrošniških (merch) potreb.

Ko so na oder skoraj do minute natančno stopili Russian Circles, je bilo hitro jasno, da nas v drugi tretjini čaka malo drugačna atmosfera. Američani so v svojih skoraj 20 letih obstoja izdali 8 studijskih albumov, zadnjega z naslovom Gnosis lansko leto in prve tri komade s setliste nemudoma namenili prav njegovi promociji. »Dobro ga žgejo,« mi je priletelo na uho, medtem ko sem se v lovu za dobro fotografijo prerival med sedaj še bolj zgoščenim občinstvom pod odrom. Russian Circles svoje komade kompleksno strukturirajo in počasi, prav z dramaturškim pristopom gradijo napetost do končnega klimaksa. Glasba, ki se jo je prijela oznaka post-metal, resda ni povzročila množičnega headbanganja ali pa kakšnega moshpita, navzlic temu pa je bilo več kot očitno, da publika bandu jé iz roke, in pogled na dvorano je spominjal na prizor vzvalovanega morja ali pa recimo zrele pšenice na polju, ki se predaja sunkom vetra, saj praktično ni bilo osebe v dvorani, ki bi bila med nastopom Russian Circles pri miru, pa če je to želela ali ne.

Posebnost Russian Circles je tudi v tem, da so brez vokala, ki ga pa vzlic kompleksne narave njihovih komadov sploh ne pogrešaš. Band s svojimi inštrumenti in nastopom vrhunsko komunicira s publiko, ki je vsak zaključen komad nagradila z glasnimi vzkliki odobravanja. Verjetno mi ni treba posebej izpostavljati, da Russian Circles ne poznam od prej, kaj šele, da bi jih podrobneje spremljal. Pričakovanj glede njihovega nastopa nisem imel, zato lahko še s toliko večjim zadovoljstvom ugotavljam, da mi je njihov debelo uro dolg nastop minil, kot bi mignil, in sem bil kar naenkrat priča, kako so člani zasedbe odložili svoje inštrumente in navdušeni publiki, seveda brez besed, samo še pomahali v slovo. Dodatka kljub izraženim zahtevam ni bilo. Sledila je še ena nekoliko daljša pavza, med katero je staro telo začelo kazati vedno večje in bolj očitne znake utrujenosti, ampak pričakovanje končne poslastice je vendarle prevesilo tehtnico na stran metanja peska v oči, da sem vendarle še zelo mlad.

Setlista Russian Circles: Ó Braonáin, Betrayal, Conduit, Afrika, Quartered, Gnosis, Deficit, Mlàdek.

Cult of Luna sem prvič videl v živo prav v Kinu Šiška leta 2019, in to je bil tudi moj prvi koncert, ki sem ga kot fotograf pokrival za Paranoid, zato je sobotni koncert imel zame še nek poseben simbolni pomen. Cult of Luna prihajajo iz mesta Umeå na Švedskem, ki je ob koncu prejšnjega tisočletja veljalo za nekakšno valilnico alternativne (hardcore) glasbene scene, iz katere poleg že omenjenih med drugim prihajajo tudi Refused, Meshuggah, Abhinanda, Purusam, Saidiwas, če se omejim samo na nekatere. Začetki Cult of Luna segajo v leto 1998 in v tem času so z vmesno nekajletno pavzo posneli devet studijskih albumov. Najnovejši album z naslovom The Long Road North je izšel lansko leto, ko bi se morali Cult of Luna ustaviti v Ljubljani v sklopu turneje, ki je bila na koncu odpovedana. Zato je predstavitev albuma morala počakati na sobotni koncert. V debelo uro in pol dolgem nastopu so Švedi odigrali devet komadov, kar se sicer sliši malo, ampak oboževalci skupine seveda vedo, da lahko posamezne njihove kompozicije trajajo tudi krepko čez 10 minut. No, skoraj polovica setliste je pripadla komadom z najnovejšega albuma, za katerega pa je bilo več kot očitno, da ga publika že zelo dobro pozna. Koncert bi lahko opisal kot ritmično udarjanje gromozanskega kladiva za zabijanje pilotov, zaradi katerega se trese zemlja še daleč naokrog, kar morda ni presenetljivo, če omenim dejstvo, da band nastopa kar z dvema bobnarjema. Sočasno. To udarjanje pa spremlja nadvse zverinsko kričanje iz globine grla in duše frontmana Johannesa Perssona, čigar pojava poleg tega daje vtis, kot da prej omenjeno kladivo vihti kar lastnoročno. Temačno, brutalno, na trenutke celo psihedelično. Publika pa v transu z zaprtimi očmi svoja telesa prepušča ritmom in vibracijam, da jih odnesejo nekam v višave. Morda so bili razlog za zaprte oči tudi svetlobni učinki, ki so v kombinaciji z meglo predstavljali kar resno nevarnost za kakšen blag epileptični napad, ampak to ne spremeni dejstva, da te Cult of Luna s svojim nastopom ponesejo na novo dimenzijo, in to brez pomoči prepovedanih substanc. Publika, ki je dvorano napolnila skoraj do zadnjega kotička, je bila žanrsko specifični naravi dogodka navkljub ali pa morda ravno zaradi nje milo rečeno zelo heterogena, vsem pa je bilo skupno, da na dogodku niso po naključju ali zgolj iz radovednosti, temveč so se prišli poklonit velikanom, ki s svojim nastopom pretresejo sleherno molekulo v poslušalčevem telesu.

Setlista Cult of Luna: Cold Burn, Nightwalkers, The Silver Arc, I: The Weapon, Echoes, The Silent Man, Beyond I, Genesis, Blood Upon Stone.