40 let obstoja (čeprav prvih nekaj let pod imenom Majesty), 14 studijskih albumov in po 13 letih vrnitev bobnarja in ustanovnega člana Mika Portnoya (band je zapustil leta 2010, vrnil pa se je oktobra 2023). Sploh si ne predstavljam, kaj je moralo biti v glavah kvinteta Dream Theater, ko je razmišljal o veliki »vrnitveni« (najprej evropski, nato ameriški) turneji, v sklopu katere se je v torek, 29. oktobra, ustavil tudi v Zagrebu na Hrvaškem.

Priznajmo si – četudi gre za prekaljene odrske in studijske mačke, ki instrumente obvladajo do obisti, ugrizniti v takšen turnejski zalogaj, ki so ga zaradi tega, ker nastopajo sami, poimenovali kar Večer z Dream Theater, ni šala. Pričakovanja tako banda kot publike so bila velika, a po tem, kar smo v torek videli in slišali v zagrebški Areni, je bilo že od prvega trenutka dalje jasno, da bodo ne samo dosežena, temveč tudi – presežena.

Torej, evropsko turnejo so Dream Theater v postavi James LaBrie (vokal), John Petrucci (kitara), John Myung (bas), Jordan Rudess (klaviature) in Mike Portnoy (bobni) pričeli 20. oktobra v Londonu. Že nekaj ur po prvem nastopu je bilo jasno, da gre za precej dolg koncertni dogodek (band začne okrog 19.30, konča okrog 23.00 ali malo prej), da igrajo 18 pesmi (ter nekaj povezovalnih introv in outrov) ter po prvih vtisih kritikov, poslušalcev in na koncu koncev tudi posameznih članov banda (sploh Portnoya, sodeč po postih na njegovem profilu Instagram), da so nazaj v takšni moči in slavi, kot je v času brez Portnoya – magičnemu bobnarju Miku Manginiju navkljub! – pač niso bili deležni.

Večer z Dream Theater.

No, že tu lahko napišem, da je to bil večer, ki so si ga zaslužili tako band kot njegovi poslušalci in poslušalke, ki so prišli iz Slovenije, seveda iz Hrvaške, tudi Srbije in od drugod. Publiko so sestavljali stari in mladi poslušalci (pred menoj je stal oče, katerega sinko je, zaščiten s slušalkami proti hrupu, vidno užival v fotrovem naročju, preden je pri kakšnem tretjem komadu zaspal) in tu moram citirati Primoža Jelševarja iz Unforgiven 4 (ex-Chaostar ter Ambassador of Sifilis): »Točno vidiš, kdu v publiki je bobnar, kdu kitarist.« Ja, že od prvega komada dalje je bilo jasno, da tisti stereotip o starejših občanih, ki pridejo na koncert kakšnega progressive banda, še kako drži. Se spomnite dokumentarca Beyond The Lighted Stage o zasedbi Rush in njenih oboževalcih, ki na koncertih kanadskega tria ob poslušanju hitov igrajo »air guitar« ali pa »air drums«? No, to je bil na koncertu v Zagrebu tipičen oziroma prevladujoč prizor.

Pa ne samo to – prevladujoči so bili predvsem širok nasmeh in neverjetno velike oči večine prisotnih. Tisti naravni odziv ljudi, ki popolnoma padejo v trenutek, se prepustijo dogajanju in verjetno vsako sekundo prepričujejo same sebe, da ne sanjajo. Kot mi je kasneje napisal nekdanji učenec, ki sem ga srečal na koncertu: »Tako sem kričal, da sem čist' brez glasu!«

Vse to je bilo jasno v prvih nekaj minutah, ko je ameriško-kanadski progressive metal kvintet zasedel oder. In že od prvih zvokov intra je bilo jasno, da so to Dream Theater, kot ste jih vajeni in kot morajo biti. Torej, težko je reči, da so bili z Manginijem na bobnih slabi ali kaj takega, a s Portnoyem za beštijo, ki predstavlja njegov bobnarski set, je jasno, da je to to! In od prve sekunde dalje ni bilo očitno samo navdušenje ljudi, temveč tudi članov banda, ki so od začetka do konca koncerta dajali vtis, da so veseli, da so na odru, da jim je super igrati drug z drugim in da vedo, da bo publika šla domov, kot si zasluži – več kot potešena!

V noči, naelektreni od pričakovanja, so Dream Theater praznovali 40 let glasbenih inovacij in zmagoslavno vrnitev bobnarja Mika Portnoya. Vzdušje je bilo otipljivo, ko so oboževalci napolnili prizorišče, nestrpni videti to legendarno progresivno metal skupino v akciji. Kemija med člani skupine je bila nepogrešljiva, kar je ustvarilo nalezljivo energijo, ki je odmevala po vsej areni.
O uigranosti banda ni treba zgubljati besed: Dream Theater znajo igrati. Njihova velika odlika pa je tudi ta, da kompleksnost pesmi (tako glasbe same kot kompozicij), ki se lahko kaže v mikro detajlih ali pa v grandioznosti celega koncerta, deluje prijetno, nepretenciozno in daje vtis, da bi lahko njihovo glasbo igral praktično vsakdo, ki se je pripravljen le malo potruditi.

Uživanje banda se torej v celem zagrebškem večeru prenaša na publiko in obratno. Portnoy in Rudess z ogromnim nasmehom na obrazu, Myung, ki je ves večer stal praktično na istem mestu in katerega obrazna mimika je bila praktično neberljiva, Petrucci na kitari, zakrit za ogromno črno brado, se je večkrat obrnil k Portnoyu, pri predzadnjem komadu celo sedel k njemu, medtem pa je LaBrie s preprostimi nagovori, brez kakršnegakoli preseravanja ali pa teženja, lepo povezoval program.

James LaBrie je z mogočnim in vzpenjajočim se vokalom poskrbel za impresiven nastop, saj je brez truda krmaril po zapletenih melodijah in harmonijah, ki definirajo zvok Dream Theater. Šele na koncu je bilo slišati rahle sledi utrujenosti. John Petrucci, vedno virtuoz, je sprožil naval očarljivih kitarskih solaž, ki so pokazale njegovo tehnično moč in čustveno igranje, pri čemer pa je ves čas bil videti tako miren. Ritem sekcija, zasidrana z dinamičnim prepletanjem zapletenih basovskih linij Johna Myunga in Portnoyevega značilnega bobnanja, je zagotovila trdne temelje za obsežno zvočno pokrajino skupine. Myungovo tekoče basovsko delo je dodalo globino, medtem ko je Portnoyeva vrnitev prinesla znano divjost in spomnila oboževalce, zakaj velja za enega največjih na sceni progresivnega metala.

Setlista je bila sanjska, pravijo določeni oboževalci. Seznam je bil mojstrski tečaj evolucije Dream Theater, ki je na neki način zajemal njihovo celotno kariero. Vsaka pesem je bila sprejeta z navdušenim aplavzom, množica pa je pela skupaj in ustvarila skupno izkušnjo, ki je presegla ovire odra. Kaj vse so nam ponudili? 18 pesmi, razdeljenih v tri segmente (vsaj je imel svoj intro in outro), pri čemer so igrali celo dve pesmi, ki ju je posnel in izvajal Mangini, slišali pa smo tudi kar nekaj pesmi, ki pa jih s Portnoyem niso igrali že skoraj dve desetletji ali kaj takega. Nekaterim je navdušenje predstavljalo to, da so največ komadov igrali z albumov Metropolis pt. II: Scenes from a Memory ali pa Images and Words. En človek je dobesedno jokal v ekstazi, ko so odigrali celih 24 minut komada Octavarium, medtem ko je nekdo drug v publiki nadvse hvalil »mastnost« vodilnega kitarskega riffa v pesmi As I Am. Eden ni mogel verjeti, da je pravkar v živo slišal The Mirror.

Publika je torej dobila, kar je hotela, band pa je igral energično, sproščeno – zelo dobro! Pri tem so se izognili delom, kjer bi vsak instrumentalist igral še kak večminutni solo. »No,« dodaja moja draga, »vsak njihov komad je itak en sam solo.« Avč!

Kakor koli že, 18 komadov – določeni malo predolgi in priznam, da sem se v dogajanju na trenutke kar malce izgubil. Tudi odrsko dogajanje sčasoma postane rahlo monotono – laserji, luči in trije HD-ekrani, na katerih se kažejo scene, ki krasijo njihove plošče, spote ipd., a kaj več ne. Če se samo spomnim nastopa Kiss pred dvema letoma v isti dvorani, kaj šele Iron Maiden. Tri ure je le tri ure. Sploh, če vokalist ni neki sod energije, kot je to recimo kak Bruce Dickinson in ne »hajpa« ljudi na polno.

Zaradi tega je bil lahko koncert kar konkreten zalogaj – a gotovo ne tak, kot ga je začutil Mike Portnoy, ki je 30 minut pred začetkom dobil klic, da je po boju z rakom življenje izgubila njegova sestra in po njegovih besedah »njegova največja oboževalka«, Samantha. Tega seveda nismo vedeli in nismo mogli vedeti (o tem je pisal naslednji dan), smo pa gotovo zastrigli z ušesi, ko je LaBrie pred predzadnjim komadom Act II: Scene Eight: The Spirit Carries On povedal, komu ga posvečajo in zakaj. Na pevčevo prošnjo so se v publiki prižgale lučke z mobijev in dobili smo srce parajoč segment koncerta, ki ga je Portnoy (tako pravi sam) odigral s solzami v očeh. Po spominu na mrtve smo še zadnjič lahko častili življenje skozi pesem Dream Theater, ko so možje odigrali večni hit Pull Me Under.

Torej, Dream Theater so več kot nazaj – na koncertu so namreč igrali tudi prvi single s prihajajoče plate Parasomnia (Night Terrors), za katero obljubljajo, da izide naslednje leto in ki naj bi jo na predstavitveni turneji igrali kar v celoti. Vsi člani so delo opravili z odliko; tudi LaBrie, katerega vokalne sposobnosti v živo baje predstavljajo velik kamen spotike, je svoje delo opravil vrhunsko!
Skupina je tako ponudila razmislek o svoji poti, to pa je storila z iskrenim poklonom oboževalcem in mejnikom, ki so jih dosegli v zadnjih štirih desetletjih. To praznovanje ni bilo povezano le z glasbo, ampak tudi z vezjo, ki jo delijo z občinstvom – priznanje zvestobe in strasti, ki sta spodbudili njihov uspeh. Ko so se ob koncu koncerta prižgale luči, je bilo jasno, da je bil ta koncert več kot le predstava – bilo je praznovanje dediščine, ki še naprej navdihuje in očara.

Nastop skupine Dream Theater v Zagrebu je bil dokaz njihove trajne pomembnosti v svetu progresivnega metala in z Mikom Portnoyem nazaj se zdi, da skupina vstopa v razburljivo novo poglavje. Za vse prisotne pa je bila to vsekakor nepozabna noč, polna neverjetne glasbe in praznovanja štirih desetletij kompleksne glasbene umetnosti, ki je ne bomo zlahka pozabili.

Setlista:

- Act I -
Prelude: Bernard Herrmann: Psycho Main Title, Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper, Act I: Scene Two: I. Overture 1928, Act I: Scene Two: II. Strange Déjà Vu, The Mirror (s  solo outrom Lie), Panic Attack, Barstool Warrior, Hollow Years (verzija 96' demo), Constant Motion, As I Am

- Act II -
Orchestral Overture (vsebuje delčke vsakega njihovega albuma), Night Terror, This Is the Life, Under a Glass Moon, Vacant, Stream of Consciousness, Octavarium

Dodatek
Intro: There's No Place Like Home (posnetek iz filma Čarovnik iz Oza), Act II: Scene Six: Home, Act II: Scene Eight: The Spirit Carries On, Pull Me Under, Outro: Singin' in the Rain (Arthur Freed & Nacio Herb Brown)