REPORTAŽE

16. 12. 2022

Eluveitie / Amorphis / Dark Tranquillity / Nailed To Obscurity

Gasometer, Dunaj, Avstrija / 7. 12. 2022

Pestra koncertna jesen oziroma zdaj že zima je nekaj, kar ni tako samoumevno, kot je videti na prvi pogled, in tako tudi dejstvo, da bo treba med želenimi koncerti izluščiti najboljšega, predstavlja prav svojevrsten projekt. Čeprav moram na tej točki kar hitro priznati, da moja tokratna odločitev ni bila težka, kajti človek ne doživi vsak dan, da se v njegovo bližino prikrade tako mogočen paket bandov, kot smo bili temu priča 7. decembra v dunajskem Gasometru. Že lep čas nazaj so Finci Amorphis skupaj s švicarskimi folk metal kolegi Eluveitie napovedali obsežno turnejo po stari celini in že ob sami naznanitvi je bilo edino vprašanje, ki se je v meni porajalo, ne to, ali bom šel na koncert, temveč kam bom šel. To dejstvo so podkrepili tudi predvozači Nailed To Obscurity iz Nemčije ter švedski veterani melodičnega death metala Dark Tranquillity. Na koncu je le prevagalo dejstvo, da je pobeg na Dunaj še najboljša logistična izbira. Seveda so v tem primeru ključno vlogo odigrali tudi Amorphis, ki so že z zadnjim dolgometražcem v meni vzbudili željo po njihovi koncertni izkušnji. A gremo lepo po vrsti.

Kot že rečeno, se je tokratni dogodek odvijal v dvorani Gasometer na Dunaju, ki vsakemu nepoznavalcu tega, lahko kar rečem »kultnega« koncertnega prizorišča, na prvi pogled pričara impresivno podobo, ki tudi v notranjosti pokaže svojo veličino. Ob samem prihodu me je najbolj presenetilo, da kraj niti najmanj ni spominjal na koncertno dogajanje, ker sam sicer po navadi ob prvem obisku nekega kraja enostavno sledim kakšni skupini v črnino odetih osebkov, a tokrat te sreče nisem imel. Razlog se je skrival v tem, da je velika večina že ob relativno zgodnji uri »ždela« v notranjosti dvorane in nestrpno čakala, da se dogajanje na odru prične, veliko obiskovalcev pa se je tudi že sprehodilo do najbližjih točilnih mest po zvarek piva.

»Nehvaležna« otvoritev koncerta je malo pred šesto tokrat pripadala melodičnim death/doom metalcem Nailed To Obscurity. Ker Nemcev pred tem nastopom še nisem uspel ujeti v živo, sem kar z zanimanjem požiral uvodne tone, ki so melodično doomovsko, a hkrati s pravšnjo mero agresije, zadoneli iz ozvočenja in nakazali, da se bo kvintet sprehodil skozi celotno diskografijo, pri čemer pa ni pozabil na zadnji single Liquid Mourning. A počasnejši in melanholični ritmi vseh v dvorani žal niso uspeli prepričati. Tako je nastop velik del publike v mojih očeh pustil precej hladno in ta energija se je kazala tudi na odru, kjer je svoj posel z odliko oddelal le energični in karizmatični vokalist Raimund Ennenga. Očitno to prepletanje mirnejših in s čustvi nabitih pasaž s tršimi ritmi v stilu Opeth tokrat ni zadelo v polno. Da ne bo pomote, koncert Nailed To Obscurity je bil sicer kratek, a sladek, manjkala je le pravšnja energija, ki bi dosegla publiko in obratno. Seveda pa od fantov s pol ure dolgim nastopom čudežev res ne moramo pričakovati. Kljub temu si je band prislužil aplavz navzočih in v mojih očeh vzbudil dodatno zanimanje, saj bi si band takega kova prav gotovo zaslužil vsaj še dodatnih 20 minut na odru. A tokrat ni bilo tako.

Setlista Nailed To Obscurity: Black Frost, Protean, Liquid Mourning, Clouded Frame, Desolate Ruin.

Po relativno kratkem premoru, ki ga je večina v dvorani izkoristila za hiter pobeg do mize z merchem ali samo po novo okrepčitev z zvarom najljubše pijače, je bil oder že nared za drugi band večera. Dark Tranquillity mi na tem mestu ne treba posebej predstavljati, saj gre za legende švedskega melodičnega death metala, ki razgrajajo že od začetka devetdesetih. Kar pa se možakarjem sploh ne pozna. V primerjavi s prvim bandom so gospodje od samega začetka nastopa zavzeli oder z avtoriteto in takšno energijo, pri čemer je mogoče svoj del prispeval tudi intro v obliki komada Iron Man legendarnih Black Sabbath, ki je izžarevala iz prav vsakega člana in enostavno pognala kri po žilah vsakomur v zdaj že dodobra napolnjeni dvorani Gasometra. Mogoče bi si kateri starejši fan zaželel, da bi se gospodje sprehodili dlje v preteklost, a tokrat so s krajšim nastopom prednost dali novejšim in »modernejšim« komadom, kar pa dejansko ni zmotilo nikogar. Najbolj sem se sicer razveselil »starejših« klasik Hours Passed in Exile in Cathode Ray Sunshine s ploščka Damage Done, seveda pa so Atoma in What Only You Know brez ovinkarjenja pripomogli, da je publika vseskozi vneto razgibavala vratne mišice. Svoj del k še boljšemu vzdušju pa je vsekakor pripomogla uporaba projekcij, ki so zamenjale klasični backdrop, saj je band to izkoristil za prikaz besedil, s katerimi je publiko še lažje pritegnil k sodelovanju in prepevanju refrenov. Seveda pa so dogajanje na odru popestrile tudi same vizualizacije . In prav prej opisano dogajanje je svoj vrhunec doživelo z zadnjim komadom Misery’s Crown, s katerim so Dark Tranquillity zaključili izvrsten nastop, ki je predstavljal idealno uverturo v dogajanje, ki je sledilo.

Setlista Dark Tranquillity: Identical to None, Lost to Apathy, What Only You Know, Atoma, Cathode Ray Sunshine, The Dark Unbroken, Hours Passed in Exile, Phantom Days, Misery’s Crown.

Zanimivo, kako hitro lahko človek v danem trenutku iz enega emotivnega stanja preide v povsem drugo skrajnost. Zadovoljstvo in veselje je v meni po končanem nastopu Dark Tranquillity zamenjalo vznemirjenje in vzhičenost ter do neke mere tudi nepotrpežljivost, saj se je čakanje na nastop Amorphis vleklo kot jara kača, k temu pa ni pripomogla niti okrepčitev niti uskladitev uma s čustvenim nabojem v meni. Amorphis zame pač nosijo težo, ki me enostavno v celoti prevzame, in dejstvo, da so nastopili kot tretji, sem po eni strani pozdravil pozitivno, po drugi pa ne, ker bi si v vseh pogledih zaslužili mesto »headlinerja«. Seveda se v primeru co-headlinerskih turnej bandi praviloma z dneva v dan menjavajo in tokrat so to mesto zasedli Eluveitie.

A preidimo k bistvu. Ne samo jaz, tudi zdaj že skoraj nabito polna dvorana Gasometra je nestrpno čakala na začetek nastopa Amorphis. In kakor hitro so se v dvorani ugasnile luči in so iz ozvočenja zadoneli prvi zvoki intra, sta bili predhodna nervoza in neučakanost pozabljeni. Uvodna Northwards in On the Dark Waters z zadnjega celovečerca Halo sta nakazala, da bo nastop Fincev v veliki večini posvečen prav temu albumu, in dejstvo, da so Amorphis publiko že od samega začetka popolnoma prevzeli, priča o teži in veličini zadnje plošče.

Vseskozi se je čutila moč skladb, ki je prihajala z odra in publiko nosila po dvorani, ki pa je s prepevanjem in seveda obveznim čupiranjem to v pravšnji meri vračala. Odkar je vlogo frontmana prevzel Tomi Joutsen, se Amorphis pri koncertih bolj osredotočajo prav na novejše izdaje, tako je bila setlista dodobra zapolnjena s komadi z že prej omenjene plošče Halo ter predzadnje Queen Of Time. Seveda pa Amorphis niso pozabili na lastne korenine in se vrnili v preteklost, kar je Tomi naznanil kot nekaj melodičnega death metala iz devetdesetih in seveda je iz ozvočenja zadonela »zimzelena« Dark Winter Day, ki je požela izjemen odziv. Fantje na odru so bili odlično razpoloženi in so vidno uživali ter z odlično izpiljenim nastopom dokazali, zakaj sodijo v sam vrh scene.

Piko na i pa smo vsi v dvorani doživeli prav z zadnjim komadom, zdaj že nekako pričakovanim House Of Sleep, ki je že tako razgreto publiko še podžgal, za kar je bil delno kriv tudi Tomi, ki je vse v dvorani ponovno pozval in tudi prepričal k petju refrena, seveda se je publika z veseljem odzvala. Nekaj manj kot uro in pol dolg nastop Fincev je tako minil, kot bi trenil, in z zaključno fotografijo s publiko v ozadju in outrom My Name Is Night so Amorphis pričarali še en večer, ki bo še dolgo ostal v spominu, in že komaj čakam, da jih spet zasledim na kakšnem odru. Upam, da zelo kmalu.

Setlista Amorphis: Northwards, On the Dark Waters, Death of a King, Silver Bride, Into Hiding, Wrong Direction, The Moon, Seven Roads Come Together, Black Winter Day, My Kantele, The Bee, House of Sleep.

Po tako čustveno nabitem in z energijo prepletenim koncertom se je prilegel sprehod do preddverja, kjer so sicer bili že vsa udobnejša mesta zasedena, a so stopnice tudi naredile svoje. Ob razmišljanju o doživetem in zbiranju moči za nastop Eluveitie se je ta počitek prav prilegel. Po dobrih dvajsetih minutah pa se je iz zvočnikov v preddverju zaslišal glas, ki je naznanil nadaljevanje koncerta, in romanje nazaj v dvorano se je začelo. Prvo presenečenje pa je sledilo že takoj ob vstopu, saj se je dvorana kar malo izpraznila in tudi publika se je spremenila. Če smo pri Amorphis in Dark Tranquillity bili »starejši« v ospredju, je zdaj mesto pod odrom zasedla mlajša populacija. Dejstvo, ki k temu pripomore, lahko iščemo v več vzrokih, a sam to nekako vidim v tem, da so Eluveitie nekako najbolj odstopajoč band večera in glasbeno bolj pritegnejo mladino. Vendar je to samo moje skromno mnenje.

In kot že ves večer se je tudi nastop Eluveitie začel skladno z urnikom in nekako ne morem mimo dejstva, da vsakič, ko zasledim band v živo, spremljam drugo zasedbo ob boku vodje Chrigela Glanzmanna. Četrto srečanje s Švicarji se je odrsko, tako po številu glasbenikov kot tudi vizualno, zdelo najbolj pompozno, a že hitro po samem začetku koncerta je pri meni ta občutek izgubil vso težo. Očitno ni bil moj dan za folk metal oziroma sem še vedno bil prevzet od nastopa Amorphis. Vendar je ostala publika vidno uživala in že s prvim komadom so jih Eluveitie razveselili s povsem novo skladbo Exile of the Gods, ki je ob videnem dosegel tudi pravšnji učinek. Čeprav je zadnji celovečerec Švicarjev star že dobra tri leta, je bila ta turneja posvečena prav albumu Ategnatos, s katerega so nam odigrali kar štiri skladbe. In dejstvo, da je trajalo toliko časa, da so se Eluveitie vrnili na odre, je vsem še dobro znano, Chrigel pa se je vsem oboževalcem večkrat iz srca zahvalil in pokazal skromnost ter srčnost glasbenika, ki lahko po vsem tem času deli svoje pesmi z drugimi.

Eluveitie so kot band uigrana enota, ki ve, kaj hoče, in to na odru tudi pokaže. Tako z zvokom in odrsko prezenco, čeprav sem se na trenutke ob prenasičenosti zvokov vseh inštrumentov malce izgubil v prostoru in času, kar delno prepisujem slabšemu poznavanju novejših komadov. To dejstvo je podkrepilo tudi ostalo občinstvo, ki je vseskozi prepevalo z bandom, crowdsurfalo in čupiralo, kot se za tak koncert tudi spodobi. Prvo presenečenje večera pa je bil seveda De Ruf vo de Bärge, torej švicarsko-nemška različica hita The Call of the Mountains, ki pa originalu žal ne seže do kolen. Kar pa me je še najbolj presenetilo, pa sem band videl že štirikrat, je bil ta heavy metal vibe z bobnarskim in kitarskim solom, ki je bil svojevrsten pristop sicer klasičnemu folk metal koncert, in tudi kot headlinerji so šli z odra in po krajših ovacijah prišli nazaj ter zaključili nastop s še tremi komadi, kjer ni manjkal Inis Mona, ki je prav vsakogar dvignil na noge in iztisnil še zadnje atome moči.

Setlista Eluveitie: Exile of the Gods, Nil, Deathwalker, Epona, Anu, A Rose for Epona, Thousandfold, Ambiramus, King, Breathe, De Ruef vo de Bärge, bis: Aidus, Ategnatos, Inis Mona.

Čeprav res nisem začutil pravšnje energije, so Eluveitie svoje opravili z odliko in na koncu izjemen večer naredili še boljši. Tako sem z nasmeškom zapustil prizorišče in v meni se je porajalo vprašanje, ali so co-headlinerske turneje dobre ali slabe. V tokratnem primeru se nagibam k negativnemu odgovoru, a to mnenje se lahko kaj hitro spremeni. Pod črto lahko rečem le, da sem doživel izjemen večer, ki so ga polepšali Nailed To Obscurity, nadgradili Dark Tranquillity in Eluveitie ter presegli Amorphis.

SORODNE VSEBINE:
17. 9. 2009Eluveitie / Novice
9. 7. 2007Bang Your Head 2007 / Reportaže
7. 3. 2003Amorphis / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana