Gorgoroth / Melechesh / Earth Rot

Gorgoroth so že od nekdaj veljali za zelo kontroverzen band, k njihovemu pozitivnemu slovesu pa niti malo ni pomagal spor, ki se je pred leti vnel med Infernusom na eni in Gaahlom ter Kingom na drugi strani. Vsaj tako se zdi, da je med slovenskimi metalci to glavni razlog za negativno mnenje o skupini, saj le redkokdaj zunaj kroga znancev naletim na navdušeno pričevanje o njeni glasbi. Medla avstrijska publika, ki je poleg slovenske v zadnjih letih gostila Norvežane, pa tudi ni uspela spremeniti mojega prepričanja, da Infernus & Co. niso deležni zaslužene podpore. Zato sem še toliko bolj vesel, da je madžarska publika pokazala, kako zelo ceni in podpira enega meni najljubših black metal bandov, ki očitno zaradi svoje konstantne ekstremnosti ostaja v senci zasedb, s katerimi je nekoč stal z ramo ob rami in z njimi soustvarjal sceno.
V soboto zjutraj smo se torej z osebnim avtomobilom odpravili proti glavnemu mestu Madžarske, kamor smo prispeli še pred karavano nastopajočih. Ko smo v centru mesta zavili v ciljno ulico, smo vsi vprašujoče gledali, kje stoji turnejski avtobus. Parkirani pred dvorano smo ugotovili, da smo izredno zgodni, zato smo se odločili za turistično pohajkovanje po predelu mesta okoli dvorane Dürer Kert, ki se nahaja nasproti enega od številnih mestnih parkov. Na našo srečo ni bilo daleč do prvih znamenitosti, kdor pa je že kdaj obiskal Budimpešto, pa že tako ali tako ve, da je možno polovico zanimivosti videti skozi okno avtomobila že med vožnjo.
Ko smo se siti in za nekaj zanimivih izkušenj bogatejši vrnili pred dvorano, nas je tam že čakal bobnar Simon, s katerim smo bili dogovorjeni za kratek obisk najbližje gostilne. Simon se trenutno kot live bobnar nahaja na turneji z izraelskimi Melechesh, ki so nedavno zamenjali domovino in trenutno živijo na Nizozemskem. O različnih prigodah, ki jih je delil Simon z nami ob pivu, boste lahko brali v intervjuju z njim, ki je trenutno še v nastajanju, zato se bom na tem mestu končno lotil opisovanja koncertnega dogajanja.
Koncert se je torej odvijal v dvorani Dürer Kert. Gre za večnadstropno stavbo, kjer se v pritličju nahaja več manjših in srednje velikih dvoran in kjer se dogodki odvijajo istočasno. Zanimiv koncept, ki zna marsikoga zmesti, tako recimo tudi tri domačine, ki so se udeležili koncerta s corpse paintom. Zaradi šminke bi jih tako ali tako opazil najkasneje v dvorani, toda meni so v oko padli že prej, ker so se nepreverjeno postavili v vrsto pred napačno dvorano. Ko smo torej skupaj našli pravi kraj zločina, so na odru že ropotali avstralski Earth Rot. Četverica iz Pertha igra mešanico black in death metala, ki je zelo nalezljiva, saj mi je bilo spremljanje njihovega nastopa dokaj zanimivo, čeprav nisem poznal niti enega komada. Proti koncu so me sicer začeli dolgočasiti, ker mi je njihov metal kljub vsemu deloval preveč enostaven in zgrajen na poznanih ritmih, toda publika je bila po zamujenih Incite z Richiejem Cavalero (ja, to je pastorek Maxa Cavalera) na vokalu več kot pripravljena za glavna banda.
Nekje med drugim komadom sta se dva nadobudneža pririnila v prve vrste pred odrom in njun poskus ustvarjanja mosh pita je sprva deloval kot polom na polni črti. A dejansko ni trajalo dolgo, da se jima je pridružilo še nekaj somišljenikov, zaradi katerih sem pol koncerta gledal na oder in opazoval Melechesh, drugo polovico pa pazil na svoj nos in noge, da me ne bi pomotoma s seboj odnesel kakšen mosher. Popoldan še od prejšnjega večera alkoholno načeta kitarista nista kazala na odru nikakršnih znakov utrujenosti in sta poleg Melechesha Ashmedija vidno uživala ob divji publiki, medtem ko nas je nekaj posameznikov bilo osredotočenih na našega Simona za bobni, ki je od celotne zasedbe najbolj vrtel svojo čupo in pri tem ni zgrešil niti enega takta. No, vsaj jaz tega nisem opazil. Kakor nisem opazil, da bi to opazil kdo drug. Melechesh so se sprehodili po svoji diskografiji nazaj do albuma Sphynx, največji poudarek pa razumljivo namenili aktualnemu Enki in priljubljenemu Emissaries. Slaba ura orientalskih black metal ritmov je minila hitro, band je obljubil, da se bo vrnil, mene pa je skrbelo, da se je publika iztrošila pred glavnim nastopajočim večera.
Sprva je tudi dejansko kazalo tako. Bergtrollets Hevn in Aneuthanasia sta bila sprejeta relativno medlo, čeprav se je Hoest trudil z obema nogama in na vse pretege. No, pri tretjem komadu pa se je nato spet začelo moshanje, ki je zaradi manj ritmičnih in hitrejših melodij bilo manj ekstremno. Ob misli na praznovanje četrt stoletja delovanja sem napovedi pri vratih, da naj bi koncert trajal 70 minut, še jemal resno, a ko sem videl setlisto na odru, s katere je bil celo črtan kulten Profetens Åpenbaring, sem vedel, da iz te moke ne bo kruha. Kot zmeraj statični Gorgoroth so v tri četrt ure odžagali svojih štirinajst komadov, pri tem sta Hoest in kitarist le dvakrat za kratek čas zamenjala mesti, in s posneto koračnico zapustili oder še pred enajsto uro zvečer. Za razliko od drugih nastopov je Hoest tokrat napovedal vse komade, sicer na vrat svoje kitare osredotočeni Infernus pa je tik pred koncem s sklenjenimi rokami celo uspel iz sebe iztisniti znak zahvale. Neprecenljivo! Za vse ostalo pa obstaja MasterCard.