Hammerfall / Masterplan / Nostradameus

Skoraj natanko po dveh letih so se na mesto zločina (Orpheum – Graz) vrnili švedski heavy metal prvaki Hammerfall, ki so promovirali svoj četrti album Crimson Thunder. Njihova turneja je tokrat razdeljena na dva dela z enotedenskim odmorom in avstrijski termini so pomenili slovo od prvega dela.
Hkrati je bilo to tudi slovo banda, ki je odpiral koncerte, Hammerfall rojakov Nostradameus. Po odmoru jih zamenja lanskoletno odkritje, Dream Evil. A brez slednjih ni šlo tudi v Grazu, saj smo lahko njihov prvenec cel večer poslušali pred koncertom in med odmori. Vseeno bi jih veliko raje gledal na odru, pa vendar so bili Nostradameus ta večer dobro nadomestilo. V spominu imam njihov še dokaj sterilen nastop na Wacknu 2001, a zgleda, da so se vmes veliko naučili. V Grazu so bili kompaktnejši, agresivnejši, igrali so z več elana, blondinec Freddy pa se razvija v pravega frontmana. Ob melodičnem power metalu s spevnimi refreni publika tako ni mogla ostati hladna in v pol ure je dobro ogrela dlani in glasilke. Proti koncu turneje je band izdal svoj tretji album The Prophet Of Evil, ga seveda predstavil, niso pa manjkale tudi skladbe s prvih dveh albumov, vključno z One For All, All For One, s katero so končali polurni nastop.
Po odličnem prvencu, ki se je v avtu vrtel skoraj skozi celo pot, sem komaj čakal, da Masterplan vidim tudi v živo. Bivša “pumpkina” Roland Grapow in Uli Kusch sta sestavila super band s fenomenalnim vokalistom Jornom Landejem, Iron Savior basistom Janom S. Eckertom in do sedaj neznanim klaviaturistom Axelom Mackenrottom. Že ob prihodu na oder je publika toplo pozdravila band, ki je začel z uvodno skladbo albuma, Spirit Never Die. Čeprav imajo za sabo malo skupnih nastopov, je bilo takoj jasno, da so Masterplan pravi koncertni band. Izkušnje, ki so si jih fantje nabrali v svojih karierah, so seveda zelo bogate in tega pri njihovem “špilu” ni bilo težko opaziti; suvereni Grapow, udarna Kusch in Eckert, dramatični Jorn in veseli Axel. Karizmatični vokalist Jorn tudi na odru daje bandu neko posebno privlačnost, ki je bila opazna že pri njegovih bivših/ostalih bandih (Ark, Jorn, Beyond Twilight), a poznana le ožji skupini poslušalstva. Pri Masterplan se bo Jorn končno uveljavil tudi v širši metalski publiki. Grapow & Co. so do konca odigrali same poslastice z albuma in zaključili s temačno Crawling From Hell. Manjkala ni tudi Heroes, ki jo Jorn na plošči v duetu odpoje z Michaelom Kiskejem. Slednjega zaradi tega niso vzeli na turnejo, zato pa sta nekaj njegovih delov prevzela Roland in Jan, ki je vse presenetil z “ribjim” basom iz pleksi stekla – “Plexi Fisch”. Ker so oder zapustili ne da bi odigrali karkoli od Helloween, sem že pomislil, da Roland in Uli ne želita imeti več kakršnegakoli opravka z bivšim bandom. A moje misli je po koncertu demantiral Uli – zaradi časovne stiske smo bili prikrajšani za medley (Chance/The Departed, ...).
Set lista Masterplan: Spirit Never Die, Enlighten Me, Crystal Night, Heroes, Soulburn, Kind Hearted Light, Bleeding Eyes, Crawling From Hell.
Pred dvema letoma so Hammerfall skoraj do zadnjega kotička napolnili Orpheum, tokrat je bilo publike nekaj manj, a še vseeno veliko. Njihova zgodba o uspehu se je začela z zdaj že znamenitim Glory To The Brave albumom, po odmoru pa je bilo vse pripravljeno za uspeh tudi druge graške epizode te zgodbe.
V Orpheumu se je stemnilo, spustila se je megla in na odru se je pojavil... ne Palček Smuk, ampak Hector, njihova maskota, ki je lani dobila ime. Po udarcu s kladivom na nakovalo se je odgrnila zavesa in zaslišali so se prvi takti Riders Of The Storm. Hammerfall veliko pozornosti namenijo oderski sceni in vedno presenečajo s čim novim. Tokrat zopet z zanimivim začetkom in pred velikim platnom se je pojavil Anders Johansson dvignjen visoko nad oder, pod njim pa so se odprla vrata in posamezno so na oder prihajali ostali: Stefan, Magnus, Oscar (skovali so mu novo obleko) in na koncu še Joacim. Publika je svoje junake sprejela z navdušenjem, ki se je nadaljevalo s Heeding The Call. Zatem je Joacim prvič, seveda ne zadnjič spregovoril s publiko in skozi nastop večkrat pokazal govorniške spretnosti, s katerimi je podžigal občinstvo. Na zadovoljstvo vseh so nadaljevali s Stone Cold, novo On The Edge Of Honour, počasi pa je že prišel Magnusov solo vložek, ki je bil bolj predstava raznih efektov. V Orpheumu je postajalo vse bolj vroče, zato je bilo potrebno malo osvežitve, ki je prišla v obliki balade Glory To The Brave in padajočega “snega”. Drugo in hkrati zadnjo solo točko je odigral Stefan Elmgren, po njej pa je šlo z Let The Hammer Fall zopet na polno. Eden izmed vrhuncev je bila tudi naslednja, Renegade, ki se je začela z zvoki motorja. Sledila je še Crimson Thunder in rednega dela je bilo konec. Obvezen “Zugabe” se je začel tako kot zadnja turneja; s Templars Of Steel, za njo prvi single zadnjega albuma, Hearts On Fire in čisto za konec še njihova himna Hammerfall.
Kdor je že gledal Hammerfall, potem je dobil točno tisto, kar je pričakoval. Zelo uigran nastop banda, z močno “scensko podporo” (seveda ni manjkalo pirotehnike), zelo dobro komunikacijo s publiko, ki se je skozi ves nastop navdušeno odzivala in obilo hitov. Z zadnjih treh plošč je bil izbor skladb zelo dober, pogrešal sem edino Steel Meets Steel ali kakšno drugo klasiko s prvenca.
Set lista Hammerfall: Riders Of The Storm, Heeding The Call, Stonecold, On The Edge Of Honour, Legacy Of Kings, bass solo, At The End Of The Rainbow, The Way Of The Warrior, The Unforgiving Blade, Glory To The Brave, guitar solo (Stefan Elmgren), Let The Hammer Fall, Renegade, Crimson Thunder, Templars Of Steel, Hearts On Fire, Hammerfall.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.