Hellfest 2012

1700 kilometrov, 20 ur vožnje, komplikacije na cesti in ob prihodu, nesposobni francoski redarji in slaba signalizacija. Vse to je zaznamovalo prva dva dni (sreda in četrtek) naše odprave na Hellfest 2012, ki se je odvijal od 15. do 17. junija v Clissonu, ki je okrog 50 kilometrov oddaljen od Atlantika. Ker smo na koncu vse rešili in se uspešno zasidrali v kampu poleg 80.000 ali še več metalcev iz vsega sveta, je bilo treba proslaviti, tako kot se za ogrevalni dan na festivalih spodobi, torej z vsemi mogočimi vrstami alkoholnih zvarkov in degustacijami lokalnih specialitet.
V petek, prvi dan festivala, smo se lahko prvič odpravili na dejanski prizorišče, warm up je namreč potekal v šotoru v bližini kampa. Organizatorji ga niso brez razloga promovirali kot »a new battlefield«. Po velikanskem prizorišču so stali ogromni, brutalni in dodelani rekviziti, ki so dajali vtis, kot da smo na ogromnem metal bojišču, vsak večer pa je vse skupaj popestril še ognjeni show. Neomejena množica črnine se je lahko okrepčala na številnih štantih s hrano in pijačo, nakupovala v ogromnem metal marketu, v katerem je razstavljalo vsaj 30 trgovin. Mainstage 1 in 2 sta veličastno stala na koncu prizorišča, neprimerno večja od nam najbolj znanega glavnega odra na Metalcampu. Razdalja od odra do mešalke je bila velikanska, v primerjavi z Metalcampom kot od odra do šotora ali še dlje. Odra Altar (večinoma death metal) in Temple (večinoma black metal) sta stala pod skupnim šotorom, oba v velikosti tistega v Cvetličarni, z veliko daljšim parterjem, a še vedno premajhna glede na maso obiskovalcev. Odra Valley in Warzone sta stala vsak pod svojim šotorom, a vanje me ni nikoli zaneslo.
Prva stvar, ki sem jo videl, je bil zadnji komad Unisonic, v katerem delujeta Kai Hansen in Michael Kiske. To je bila pričakovana priredba Heloween, I Want Out. Ob poslušanju me je prevzel občutek, da je v igri le denar, oba zvezdnika sta daleč od nekdanje slave. Vokal je bil večinoma v redu, a na momente opazno fušanje ter pomanjkanje moči sta dala vedeti, da so zlata leta že davno minila. Kitarske linije so bile korektne, a Kaijeva glas in stas sta izgubila svojo karizmo. Odpravil sem se na Brujerio, mehiško fuzijo death metala, HCja in marihuane. Celoten koncert sta spremljala udaren šus, odlična groove in performans. Čeprav mi je španščina španska vas, so bili nagovori več kot zabavni in so očitno motivirali špansko razumevajočo množico, ki je glasno odgovarjala obema pevcema. Po pavzi so sledili pisci redneck himn, katerih koncert sem spremljal izpred mešalke. Lynyrd Skynyrd več kot očitno živijo na stari slavi, a po drugi strani se jim vidi, da še vedno uživajo na odrih. Osebne glasbene preference in prepogost »god bless ya« med posameznimi štikli so me pregnali na Cannibal Corpse. Ti so tako kot vedno totalno zažgali. Ker sem prišel nekje na tretjini koncerta, sem stal bolj zadaj, a tudi na tem mestu ni manjkalo razposajenih fanov, s katerimi smo formirali mosh pit in nismo bili edini v dvorani. Odlična setlista je doživela vrhunec z zadnjima »Hammeeeeeer Smaaaaashed Faaace« in »Stripped Raped and Fuckin' Strangleeeeeeed!!!!«. Sledila je večerja za štantom, kjer sem za (sicer konkreten) sendvič odštel 6€ in pol piva 3€. Čeprav sem nameraval na Obituary, sem se šel raje postavit na dobro pozicijo za ogled koncerta, ki je bil prvi razlog naše udeležbe. Čakajoč na Kinga Diamonda sem si lahko na sosednjem odru ogledal Megadeth. No ja, njihovo senco izpred dveh let, ko so zažgali v Kinu Šiška. Pomehkužena setlista, pomehkužen in čustven Mustaine so zbujali občutek, da band spada v španske nadaljevanke, ne pa na Hellfest. Kot je že znano, lahko Davova vokalna forma zelo hitro niha; tokrat je bila bolj na psu. Ne vem kaj je botrovalo temu, a marsikatera beseda ali celo verz je kratko malo zmanjkal, česar si tak izkušen maček pač ne bi smel privoščiti.
A ko se je spustila zavesa izpred Kingovega odra, se je vsaka sekunda čakanja splačala. Razkrita scena, ki je ponazarjala srednjeveško fasado z balkonom, je dala slutiti, da se obeta pravi horror show. Matt, Hal, Andy in Mike so se posamezno prikazali na odru in začeli z The Candle. Kmalu se je izza megle na balkonu pojavil črn klobuk, pod njim pa bel obraz. Evforija je prevzela vse prisotne, »The King is Really Back!« se je slišalo in to spoznanje je odmevalo po glavah. Toliko let hrepenenja, čakanja in kilometrov, vse se je izničilo v tistem trenutku. Koncert je zaznamovala perfekcija na vseh nivojih izvedbe, vokalno, instrumentalno, sploh pa teater. Med večino komadov je na odru plesalka igrala najrazličnejše vloge, primerne komadom. Tako sta se na Welcome Home kregala King in njegova babica, med The Family Ghost se je nosečnica spopadala s svojim zlobnim plodom. Zvok je bil sicer povprečen, bas je bil prevladujoč, kar pa je bila šibka točka vseh koncertov na vseh odrih na tem festivalu. Edina temna pika je bil odziv gledalcev. Sam ne razumem nemega in popolnoma nepremičnega spremljanja takšnega koncerta v prvih vrstah. To sploh ni osamljen primer na tem festivalu, neznanje angleščine in ostali neznani faktorji so očitno prevelik razlog, da se Francozi redko razživijo oziroma ubogajo pozive frontmanov k skandiranju ali dretju. Kakorkoli, tisto noč so himne iz the darkest horror showa vseh časov še dolgo odmevale po kampu.

Sobota se je začela z Death Angel, ki so za svojo 25. obletnico obstoja pripravili prav posebno setlisto. Med ostalimi redkeje slišanimi hiti smo bili (po pevčevih besedah) prvič v zgodovini priča celemu The Ultra Violence, ki je ob pol treh popoldne razživel še očitno zaspano množico. Vokal in kontakt s publiko sta bila res odlična, o resničnosti besed reporterjev iz Hrvaškega Metalfesta smo se lahko prepričali na lastne oči. En band kasneje so se na odru pojavili Uriah Heep, hard rock veterani, ki pa delujejo, kot da imajo več energije kot v mladih letih. Odlična izvedba in kontakt s publiko sta navdušila, morda celo presenetila veliko večino prisotnih, ki so zadovoljno prikimavali starim hitom ter novim pesmim, ki pa definitivno niso brez svežine. Po Uriah Heep sem se preselil pod sosednji oder, kjer so Exodus, kot vedno publiko pripravili do tega, da je neustavljivo moshala na ogromni površini. Osebno še nisem bil priča tako velikemu circle pitu, niti wall of death. Sam si nisem mogel kaj, da se ne bi pridružil podivjani množici in norel na same stare hite. Razlog za to je bil namreč kitarist povratnik Rick Hunolt, ki se domače počuti samo v starih klasikah in je za to turnejo zamenjal Gary Holta, ki pri Slayer istočasno menja Jeffa Hannemana.
Iz Bay Area thrasha v manj ekstremne vode, natančneje na Sebastiana Bacha, ki se je predstavil z mešanico klasik Skid Row in nekaj svojimi pesmimi. Pričakovano je bila večina prisotnih tam zaradi Skid Row, a to so dobili v bolj mlačni obliki. Koncert definitivno ni bil slab, a studijski vokal je očitno daljna preteklost. Definitivno pa smo dobili dozo odbitega vrtenja mikrofona, skakanja in slemanja, kar opravičuje Bachov frontmanovski sloves. Po hitrem pivu sem skočil na začetnike grinda, britanske veterane Napalm Death. Barney je s svojo živalsko mimiko in gibanjem iz prisotnih izzval jezno moshanje in slemanje. Vmes smo bili priča relativno dolgi pavzi, ki jo je zakrivila skurjena lampa v kitarskem ojačevalcu. Od te točke dalje je bil zvok kitare obupen, riffe se je težko razločilo, a to ni motilo ne banda ne nas. Namen Napalm Death je podati sporočilo, kar jim je več kot uspelo.
Med čakanjem na headlinerje večera, Guns n' Roses, sem si iz daljave ogledal zadnjih nekaj komadov Machine Head. Zelo me je presenetila masa privržencev, najbolj pa razgaljene fanice, ki so svoje oprsje ekstatično ponujale bandu na ogled. Pričakovani vrhunec večera je kaj hitro postal dolgočasenje brez primere. Ura in pol podpovprečnih novih komadov je večino utrudila do te mere, da so se med zadnjo uro, v kateri so preigrali vse največje hite, le utrujeno gledali bedni ostanek nekdanjega hit generatorja. Mirno lahko rečem, da je bil vrhunec koncerta Axlov padec, ko je pritekel iz zaodrja. Nesmiselne predstavitve Axlove nove ekipe in njihove solaže so resnično ubijale stopnjevanje napetosti koncerta, kar si je po povešenih obrazih sodeč mislila tudi večina zbranih na koncertu.

Zadnji dan se je že poznala utrujenost, tako da sem se na festivalska tla odpravil šele na Blue Öyster Cult, hard rock veterane, ki pa kljub svoji dolgoletni karieri nažigajo neskončno dolge in tehnično brezhibne solaže s kompozicijsko perfektnostjo in točnostjo. Hiti iz starega MTVja so razživeli publiko in dali vedeti, da niso za odpis in da morajo nekateri še trdo delati, da jim bodo segli do kolen. Po krajši pivski pavzi so sledili Mötley Crüe, ki so navdušili predvsem s svojo s hiti nasičeno setlisto. Zelo moteč faktor je bil zvok, ki je bil očitno preveč nabasiran, tako da se je izgubila tista značilna glamerska melodika, ki je na njihovih ploščah tako cenjena. Za razliko od Machine Head smo bili tu pričakovano priča kakšnemu ženskemu oprsju med publiko.
V sklopu turneje Ozzy And Friends se je Slash predstavil s svojim solo bandom, ki pa je milo rečeno obup. Generični pop komadi so bili pravo razočaranje, tako da so me GnR hiti pustili hladnega, a še vedno so bili boljši kot v Axlovi izvedbi. Že dolgo znano dejstvo, da sta Axl in Slash eden brez drugega navadni nuli, se je še enkrat več potrdilo. Slashev koncert sem spremljal izpod sosednjega odra, kjer sem na dobri poziciji čakal na Ozzyja.
Mainstage 1 je bil okrašen z nekaj križi in skromnimi bobni z velikim gongom, ostalo pa je bilo zelo minimalizirano, kar me je nekoliko presenetilo glede na pretekle Ozzyjeve odrske postavitve. Za intro se je na velikem zaslonu odvrtel medley njegovih in Black Sabbath spotov in ostalih utrinkov iz zgodovine, nato pa je medicinski čudež priskakljal na oder in začel peti v svojem značilnem slogu in pozi. Koncert je spremljal močan naliv, tako da je mojster sam pri sebi rekel »če so pa fani mokri, bom pa še jaz«, stekel v backstage po vedro vode in se polil. Kmalu sta na oder prišla gosta Geezer Butler (Black Sabbath) in Slash ter skupaj z Ozzyjem odigrala nekaj Sabbath klasik. Po teh klasikah ju je zamenjal Zakk Wilde, Ozzyjev bivši kitarist in z njim odžagal Crazy Train. Na koncu so se vsi skupaj zbrali in odigral Paranoid v malce razširjeni obliki, tako da je vseboval več soliranja in prostor za motiviranje ljudi. Koncert je bil skrajšan za okoli 30 do 40 minut, predvidevam, da zaradi pevčevih problemov z vokalom, morda tudi z zdravjem. Med vmesnimi nagovori mu je zmanjkovalo glasu, za kar se je tudi opravičil in rekel, da se trudi po svojih najboljših močeh.
Za zaključek festivala sem skočil pogledat še Dimmu Borgir, ki so me zanimali zaradi svoje prenovljene postave. Pričakoval nisem prav veliko, kar sem tudi dobil. Ker sam nisem privrženec black metala se mi setlista, ki je večinoma vsebovala material s starejših »tr00 BM« plošč, ni pretirano dopadla. Razlog za tako izbiro je bila gotovo nova zasedba, ki brez Mustisa in ICS Vortexa enostavno ne more pričarati atmosfere, ki jo je lahko prejšnja.
Vse štiri dni, kar smo bili tam, je vsak dan vsaj malce deževalo, tako da je bil začetni strah ped pretirano vročino neupravičen (sence namreč ni bilo nikjer). Ponoči je nastopil skoraj zimski mraz, a to ni odvrnilo ponočnjakov od žuranja v »Metal Cornerju«, skupnem šotoru med kampom in prizoriščem. Zanimivo je bilo karnevalsko oblačenje veliko Francozov in nekaterih drugih obiskovalcev. Opaziti je bilo razne kostume od Obelixa do Cartmana do rekvizitov, na primer bale slame namesto lasulje. Če vsa občutja strnemo, je bil letošnji Hellfest vrhunska doza zabave in uresničenih želja. Tisti, ki ste nameravali iti, a se premislili, ste se pač močno ušteli.