Helloween, Hammerfall

S koncerti.net smo se tokrat podali na prav izjemen dogodek, in sicer na turnejo United Forces 2022 legendarnih pionirjev power metala Helloween. To je že druga turneja, na kateri nastopa mešanica izvirnih članov banda ter kasneje privzetih, vendar prva, na kateri so predstavili tudi pesmi z najnovejšega albuma, ki ponosno nosi ime Helloween. To je prvi album, na katerem najdemo vse trenutne člane skupine, ki jo sestavljajo Michael Weikath (kitara, spremljevalni vokali), Markus Grosskopf (bas, spremljevalni vokali), Kai Hansen (kitara, glavni in spremljevalni vokali), Michael Kiske (vokali), Andi Deris (vokali), Sascha Gerstner (kitara, spremljevalni vokali) in Daniel Löble (bobni), ki je tudi zadnji, ki je vstopil v band (leta 2005). Pohvalno sta Weikath in Grosskopf v bandu stalnica že od leta 1984. Z avtobusom smo štartali iz ljubljanskega BTC-ja že ob 10. uri, naredili še postojanko v Celju in se nato odpeljali proti Dunaju. Avtobus nas je pustil le par korakov stran od dvorane Gasometer, kar je bilo izredno priročno. Plan je bil izredno dobro zrežiran, saj smo prispeli na Dunaj dovolj zgodaj, da smo imeli pred koncertom še nekaj časa za raziskovanje mesta ali pa hlajenje ob pijači.

Vrata so se odprla ob 18.30 in že takrat je bilo kljub izjemno vročemu vremenu nekaj ljudi v vrsti. Pred Helloween so najprej nastopili švedski power metalci Hammerfall, ki so začeli natanko ob predvideni uri, torej ob osmih. Izbira setliste za turnejo s Helloween se nekako ujema s tem, kar smo opisovali v recenziji njihove zadnje izdaje Hammer of Dawn. Očitno so Hammerfall tudi sami ocenili, da je za promocijo bolje, če se fokusirajo na največje uspešnice, saj so z zadnje izdaje odigrali le Brotherhood in Hammer of Dawn. Kar se tiče koncerta, so bili Hammerfall na odru zelo samozavestni in spontani s publiko. Na vprašanje vokalista, koliko je takih, ki so prvič na koncertu Hammerfall, se je dvignilo presenetljivo veliko število rok, nekje blizu polovice prisotnih. Zagotovo so tu pridobili še kakega zvestega, bodočega oboževalca, saj je bilo navdušenje nad koncertom izjemno dobro razvidno preko krikov v polni dvorani. Setlista je bila kot nalašč primerna ravno taki publiki, saj so od vsakega predstavljenega albuma igrali do največ dve pesmi, med katerimi so bile tudi bolj znane Any Means Necessary, Bloodbound, Renegade in Last Man Standing, koncert pa so seveda zaključili z zloglasno Hearts on Fire.

Po nekoliko daljšem premoru se je začel vrhunec večera. Oder je bil na začetku skrit za zaveso, na kateri je bil velik napis »Helloween«. Koncert se je začel z za uvod prirejeno uspešnico Halloween, medtem pa je zavesa odkrila oder, iz zvočnikov je zadonel uvodni Orbit. V ozadju so se začele animacije, ki so v nadaljevanju spremljale celoten koncert. Vsaka pesem je imela svojo lastno animacijo v ozadju z grafičnimi tematikami, ki so tipične za Helloween. Vsaki osebi iz animacije je bila človeška glava nadomeščena z bučo. Prva pesem, ki so jo zaigrali, je izjemna Skyfall z zadnje izdaje. V tej pesmi ne nastopajo le vsi trenutni člani, temveč skorajda vsi glasbeni elementi, ki so jih Helloween uporabljali tekom svoje kariere. Otvoritev koncerta z dvanajstminutnim komadom je nekaj neobičajnega. Še bolj neobičajno je, če se nato koncert brez premora prelije v drugo pesem večera, in sicer Eagle Fly Free. Za razliko od Hammerfall so Helloween z zadnje plošče predstavili (skupaj z uvodno Orbit) kar pet pesmi. Isto število pesmi so črpali z znamenitega, zgodovinsko znanega ploščka Keeper of the Seven Keys - Part II. Zelo zanimiv je bil pristop izmenjave pevcev na odru, saj so Kiske, Deris in Hansen peli tiste komade, za katere so prispevali glas pri sestavi albumov tekom celotne kariere Helloween. Imeti priložnost slišati pesmi z originalnimi pevci je bilo edinstveno, sploh ko gre za band, kakršen je Helloween, ki je veliko prispeval k razvoju metala, predvsem na področju power metala, kot ga poznamo danes.

Enostavno izjemno je, da so še vedno tu in to v obliki »združenih buč«, če si izposodim kar naslov turneje. Predvsem zanimiv del je bil Hansnov, kjer so kar štiri komade (Metal Invaders, Victim of Fate, Gorgar, Ride the Sky) spojili v en, zelo dolg komad. V celoti so odigrali tudi znamenito, 13-minutno Keeper of the Seven Keys. To so sicer razdelili na dva dela, vmes pa odigrali še A Tale That Wasn't Right in Power, koncert pa seveda zaključili s popularno I Want Out, ki so jo v živo podaljšali na kar 8 minut (originalna pesem ne dosega 5 minut).

V dvorani se je po koncertu videlo precej utrujenih ljudi. Neverjetno je, da so bili še najbolj v formi ravno Helloween, ne glede na to, da nekatere člane že relativno preganjajo leta. Helloween so dokaz, da so leta samo številka, saj so res vrhunsko odigrali več kot dvourni koncert. Z že drugo turnejo »združenih buč« so tudi živi dokaz, kako lahko glasba združuje ter reši večletne in dolgotrajne spore. V slogi je moč in združeni Helloween to moč ponosno predstavljajo še danes, po 16 studijskih albumih in 38 letih obstoja.